Telekomunikacijski operaterji so lahko zavezani, da na zahtevo sodnega organa zagotovijo operacije prestrezanja komunikacij v zameno za fiksno ceno, pri čemer evropska zakonodaja ne predvideva polnega povračila dejansko nastalih stroškov.
V Italiji morajo telekomunikacijski operaterji v primeru zahteve pravosodnih organov opraviti prestrezanje komunikacij (govornih, računalniških, telematskih in podatkovnih) v zameno za fiksno ceno. Denarna nadomestila, ki jih operaterji prejemajo, so bila spremenjena z odlokom iz leta 2017, ki je določil najmanj 50-odstotno znižanje povračil stroškov, povezanih z operacijami prestrezanja. Telekomunikacijski operaterji so s tožbo zahtevali razveljavitev takšne ureditve, saj predvidene pristojbine ne pokrivajo v celoti nastalih stroškov. Italijanski državni svet, ki obravnava zadevo v pritožbenem postopku, se je na Sodišče EU obrnil z vprašanjem, ali zakonodaja EU zahteva polno povračilo stroškov, ki nastanejo operaterju pri izvajanju takšnih prisluhov.
Sodišče EU je v sodbi št. C-339/21 najprej navedlo, da Direktiva 2018/1972 o zakoniku o elektronskih komunikacijah omogoča, da se v nacionalnem pravu za splošno odobritev zagotavljanja elektronskih komunikacijskih storitev lahko določi pogoj izvedbe prestrezanja, ki ga odredijo sodni organi, ter da je edina omejitev, ki je na splošno določena v 13. členu te direktive, to, da so pogoji, ki se določijo, nediskriminatorni, sorazmerni in pregledni.
Po mnenju sodišča zakonodajalec Unije ni ne naložil ne izključil, da države članice povrnejo stroške podjetij, ki omogočijo zakonito prisluškovanje, kar pomeni, da imajo države članice glede tega dikrecijsko pravico. Sodišče je poudarilo tudi, da direktiva državam članicam ne nalaga, da določijo povračilo, a fortiori celotno, nastalih stroškov.
Italija je to pravico izvajala v skladu z načeli nediskriminacije, sorazmernosti in preglednosti, saj so predvidena povračila primerljiva za vse operaterje, ki ponujajo elektronske komunikacijske storitve v Italiji. Ta so določena na podlagi enotnih pavšalnih tarif, določenih glede na vrsto opravljenega prestrezanja. Tarife izračuna uprava ob upoštevanju tehnološkega napredka v sektorju, zaradi katerega so nekatere storitve postale cenejše, in dejstva, da so te storitve bistvene za uresničevanje splošnih ciljev prevladujočega javnega interesa ter da jih lahko opravljajo le operaterji telekomunikacij. Nazadnje so te tarife določene s formalnim upravnim aktom, ki je javno objavljen in prosto dostopen.
Glede na vse našteto je Sodišče EU na postavljeno vprašanje odgovorilo, da je treba 13. člen v povezavi s 3. členom Direktive 2018/1972 in 4. točko dela A Priloge I k tej direktivi razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki ne zahteva, da se stroški, ki so dejansko nastali ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev zaradi tega, ker so pristojnim nacionalnim organom omogočali zakonito prestrezanje elektronskih komunikacij, povrnejo v celoti, če je ta ureditev nediskriminatorna, sorazmerna in pregledna.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
