V sodbi I Cp 27/2023 je sodišče ugotavljalo pravočasnost odstopa od pogodbe, sklenjene na daljavo. Tožeča stranka je namreč vtoževala plačilo terjatve v višini 504,50 evra iz naslova prodaje blaga »od vrat do vrat«. Toženki je 28. 2. 2020 na njenem domu prodala aromaterapijsko ležišče in nadvložek oziroma odejo, za kar je bilo dogovorjeno plačilo v obrokih po položnicah, ki pa jih toženka ni plačala. Toženka se je branila, da je odstopila od pogodbe in da je odstop pravočasno sporočila tožeči stranki.
Sodišče prve stopnje je presodilo, da je odstopni rok v preučevanem primeru začel teči šele z dnem, ko je toženka zavrnila dostavo ležišča, in ne z dnem, ko je prevzela nadvložek oziroma odejo (ta je bila toženki izročena ob sklenitvi pogodbe), pri čemer se je sklicevalo na določbo drugega odstavka zdaj že razveljavljenega 43.č člena > Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot).
Višje sodišče je takšnemu razlogovanju sledilo in poudarila, da je vprašanje pravočasnosti toženkinega odstopa od pogodbe izpostavila že sama tožeča stranka, ko je v dopolnitvi tožbe navajala, da je toženki v telefonskem pogovoru 5. 3. 2020 (ko je ta želela odstopiti od pogodbe) pojasnila, da mora odstop od pogodbe sporočiti pisno, nakar je bil toženkin pisni odstop z dne 16. 3. 2020 poslan po izteku 14-dnevnega roka, torej prepozno. Toženka se je v odgovoru na dopolnitev tožbe sklicevala na 43.č člen ZVPot in zatrjevala, da je na podlagi ustnega in pisnega obvestila tožeči stranki pravočasno odstopila od pogodbe. Višje sodišče meni, da je imelo sodišče prve stopnje zadostno trditveno podlago pravdnih strank za presojo (ne)pravočasnosti odstopa tožene stranke od pogodbe in tudi teka roka za odstop po 43.č členu ZVPot. Na podlagi tega je zavrnilo pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja.
Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Drugače pa je odločilo višje sodišče v zadevi II Cp 1331/2019, saj je bil predmet pogodbe dobava zapečatenega blaga, ki ni primerno za vračilo zaradi varovanja zdravja ali higienskih vzrokov.
Višje sodišče je pritrdilo, da je bilo stališče sodišča prve stopnje, da bi toženka smela v predpisanem roku (prvi odstavek 43.d člena ZVPot) odstopiti od pogodbe s tožnico brez navedbe razlogov za takšno odločitev (prvi odstavek 43.č člena ZVPot), materialnopravno pravilno. Vendar pa pri tem ni upoštevalo dejstva, da na tožničino odstopno upravičenje ne vpliva dejstvo, da so bili kozmetični izdelki ob njihovem vračilu že odprti. Pri dobavi zapečatenega blaga, ki ni primerno za vračilo zaradi varovanja zdravja ali higienskih vzrokov, potrošnik, če je po dostavi odprl pečat, nima pravice do odstopa od pogodbe, razen če sta se pogodbeni stranki dogovorili drugače (7. točka petega odstavka 43.č člena ZVPot.
Pritožbeno sodišče je poudarilo, da bi toženka ob sklenitvi pogodbe sicer morala prejeti informacije o neobstoju pravice do odstopa od pogodbe (8. točka prvega odstavka 43.b člena ZVPot). Tožnica toženki te informacije ni zagotovila, vendar pa ta tožničina opustitev ne pomeni, da toženke pogodba ne veže ali da zanjo ne velja prej navedena zakonska izključitev pravice potrošnika do odstopa od pogodbe. Za takšno razlago v zakonu ni opore, toženka pa ni dokazala niti trdila, da sta se pravdni stranki morebiti dogovorili drugače.
Pritožbeno sodišče je zaključilo, da toženka ni veljavno odstopila od pogodbe in da je tožnici še vedno dolžna izpolnitev svoje pogodbene obveznosti, torej plačilo ostanka kupnine in plačilo zakonskih zamudnih obresti.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
