c S

Povrnitev stroškov kazenskega postopka "oproščencem"?

13.03.2023 Kazensko pravo je celota pravnih pravil in načel in kot takšno del javnega prava, ki ureja razmerje med državo kot nosilko oblasti in posameznikom. Gre za razmerje javnopravnega značaja, dejansko za odnos med posameznikom in državo, ki sta v razmerju podrejenosti in nadrejenosti.

Materialno kazensko pravo določa, katera dejanja so kazniva, kakšne so sankcije in ob katerih pogojih se lahko sankcije izrečejo storilcem kaznivih dejanj. In čeprav je primarni namen kazenskega postopka ugotoviti, ali je storilec kriv ali ni kriv očitanega mu kaznivega dejanja, in sankcionirati storjeno inkriminirano kaznivo dejanje, se ob pravnomočnem končanju kazenskega postopka ne posveča pozornosti podredni in obrobni zadevi - stroškom kazenskega postopka. Zlasti kadar je obtoženec1 oproščen storitve kaznivega dejanja oziroma je postopek zoper obtoženca ustavljen bodisi zaradi procesnih ovir2 bodisi zaradi nastopa zastaranja kazenskega pregona. S pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka se namreč domneva nedolžnosti presumptio iuris sprovede v neizpodbojnost domneve presumptio iuris et de iure, nastali stroški pa povrnejo upravičencem.

Stroške, ki jih je oproščenec imel v kazenskem postopku, bi lahko šteli vsaj kot premoženjsko škodo (odvetniške storitve, prevozni stroški itd.). Z vidika določil Zakona o kazenskem postopku (ZKP)3 ter temeljnih določil obligacij bi moral biti primarni upravičenec do povrnitve teh stroškov "oproščenec",4 a zaradi sodne uporabe analogije izvedbenega akta5 v povezavi s procesnim zakonom ni tako.

Enakovredna kazenskopravna tavtologija se uporablja tudi v disciplinskem postopku zoper odvetnika pri Odvetniški zbornici (OZS), in sicer za te postopke veljajo določila zakona o kazenskem postopku, ki veljajo za skrajšani postopek, če ni v statutu OZS določeno drugače.6 V takšnem postopku disciplinski obdolženci - če gre za kršitev manjšega pomena - nimajo pravice do sodnega varstva. Če gre za odločanje o kršitvah pri opravljanju odvetniškega poklica, pa v primeru oproščenosti nimajo pravice do povrnitve njim nastalih stroškov postopka.7

Procesna uporaba določil Zakona o kazenskem postopku

Materialno kazensko pravo se uresničuje preko kazenskoprocesnega prava. To ureja postopek, pristojnosti, dolžnosti in pravice udeležencev postopka ter ima najbolj pomembno vlogo s stališča garantne funkcije,8 saj so le procesne določbe ovira za zlorabo materialnega prava na račun temeljnih človekovih pravic in svoboščin.

Procesna teorija šteje za uvedbo kazenskega postopka fazo policijske preiskave zoper znanega osumljenca ter po zaključku poizvedovalnih dejanj, torej ko policija zbira dejstva in dokaze proti točno določeni osebi, in sicer na podlagi podane ovadbe oz. notitia criminis.9 Takšna procesna teorija zagotavlja ustavno varstvo pravic udeležencem postopka v fazi policijske preiskave,10 ne zagotavlja pa procesnih pravic po ZKP. Po ZKP gre za formalno ločevanje predkazenskega postopka, torej policijskega postopka, ko državni tožilec usmerja delovanje policije in obseg zbiranja dokazov, ter po zakonu določenega postopka, ki je dejansko začetek kazenskega postopka, vendar ZKP neposredno ne določa trenutka, ko se je začel kazenski postopek. V tem primeru, poenostavljeno povedano, gre za dejansko obravnavo pravnomočne obtožnice (pri neposredni obtožnici) in njej priložene dokaze. Če še dodatno poenostavim, kazenski postopek po tej analogiji nastopi, ko prvostopenjsko kazensko sodišče obravnava obtožnico in pretresa dokaze na glavni obravnavi.

V primeru kazenske sodne preiskave, ki jo poda upravičeni tožilec (dominus litis) in procesno vodi preiskovalni sodnik, velja, da ima preganjana oseba status obdolženca za čas, ko se mora tožilec odločiti, ali podatki, dejstva in dokazi, zbrani v predkazenskem postopku in postopku kazensko preiskovalnih dejanj, zadostujejo za vložitev obdolžilnega predloga ali obtožnice. Če ne zadostujejo, državni tožilec lahko odstopi od pregona in se postopek zoper obdolženca s sklepom sodišča ustavi.

Po nastopu pravnomočnosti obtožnice v kazenskem postopku ima preganjana oseba status obtoženca. Sodišče v kazenskem postopku sodbo opre le na dejstva in dokaze, ki so na glavni obravnavi pretreseni, s sodbo pa se obtožba zavrne ali obtoženca oprosti obtožbe ali spozna za krivega.11 Že iz določil 31. člena Ustave RS (URS)12,13 izhaja, da ima pravnomočen sklep o ustavitvi postopka (tudi za primer zastaranja) z vidika domneve nedolžnosti iz 27. člena URS enake pravne učinke kot oprostilna sodba tako glede vsebine kakor tudi posledic domneve nedolžnosti na ustavni ravni. Obtoženec pridobi status "oproščenca" in iz tega naslova tudi upravičenje zahtevati povrnitev stroškov, ki so mu nastali bodisi kot obdolžencu bodisi kot obtožencu. Vendar pa je takšno upravičenje za sodišče obrobnega pomena in mu sodišče ne posveča preveč pozornosti.

Prevladuje mnenje, da gre za stroške kazenskega postopka in povrnitve teh oproščencem le za obrobno, in celo ne vsebinsko zadevo - kazensko represivno iskanje materialne resnice je namreč zaključeno, zakaj bi se ukvarjali s stroški, saj jih oproščencem krije državni proračun iz določil 92. člena ZKP. Tam je navedeno, da so stroški kazenskega postopka izdatki, ki nastanejo v kazenskem postopku ali zaradi njega in so vozni stroški oseb, ki jih policija vabi v predkazenskem postopku, stroški za priče, stroški izvedencev, tolmačev in ostalih strokovnjakov ter ostali stroški postopka, kot so med drugim sodna taksa, stroški zdravljenja obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika, potrebni izdatki zasebnega tožilca in oškodovanca kot tožilca ter njunih zastopnikov ter nagrada in potrebni izdatki njunih pooblaščencev (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP). Iz 96. člena ZKP sledi, da če se kazenski postopek ustavi ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali se z njo obtožba zavrne, izreče sodišče sklep ali sodbo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun. Način povrnitve stroškov kazenskega postopka je opredeljen kot izvedbeni akt v 99. členu ZKP, in sicer veljajo določila Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku.14 V 1. členu je določeno, da se po tem pravilniku odmerja povrnitev stroškov, ki gredo pričam, izvedencem, tolmačem, strokovnjakom in drugim osebam ob pogojih, ki so predvideni v ZKP.

Primeroma se zastavlja vprašanje, ali je "oproščenec" upravičen podati zahtevek za povračilo stroškov, ki jih je poravnal zagovornikom, ter lastne stroške, ki jih je imel v fazi kazenskega postopka v skladu z določili ZKP, ali ima v njegovem imenu upravičenje le zagovornik. Ne ZKP ne izvedbeni akt namreč ne opredeljujeta niti načina niti upravičenja oproščencu za podajo zahtevka za povrnitev stroškov. Prvostopenjska sodišča v sodbah in sklepih, v katerih sicer odločijo, kdo mora stroške plačati, ne odločijo o njihovi višini ne o upravičenju (čeprav bi po določilih 93. člena ZKP v povezavi s 359. členom ZKP morala). Z izdajo sodbe ali sklepa o ustavitvi kazenskega postopka se konča postopek o glavni stvari, torej obtožbi, zato je takrat treba odločiti tudi o vzporednih vprašanjih, kamor sodijo tudi stroški kazenskega postopka.

Zadevajoč upravičenja (oproščenca ali zastopnika) podati zahtevek za povračilo stroškov kazenskega postopka15 (tudi npr. stroškov plačanih računov odvetnika) je treba najprej ugotoviti razmerje med zastopnikom, fazo kazenskega postopka in obdolžencem/obtožencem. Kadar odvetnik deluje na podlagi pooblastila - primeroma na podlagi 11. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv)16 ali podredno iz določil 766. člena Obligacijskega zakonika (OZ-1)17 (narava notranjega razmerja), mora upoštevati obseg podanega mu pooblastila. Treba je omeniti, da je kazensko-represivni postopek uvedba pravnega razmerja med državo kot nosilko represivnega aparata (oziroma kazenskega sodišča, ki je vodilo postopek) in obdolžencem, torej je po analogiji upravičenje do tega, da zahteva povrnitev stroškov kazenskega postopka, na strani obdolženega v fazi pred pravnomočno obtožnico ali obdolžilnega akta.

Razmerje v konkretnem primeru ni nastalo med državo in odvetnikom, ki je deloval na podlagi pooblastilnega razmerja, podanega s strani obdolženca. Upravičenost do zastopanja in do procesnih dejanj temelji na izjavi volje (pooblastitvi) obdolženca, ki je enostransko pravno dejanje. Pri tem gre za zunanje razmerje, ki ima vpliv v razmerju do tretjih oseb (npr. sodišče) in je neodvisno od veljavnosti in obstoja notranjega razmerja. Tudi obseg upravičenosti se presoja izključno iz vsebine pooblastila, ne pa iz vsebine notranjega razmerja. Zato je le obdolženec primarni nosilec pravic zahtevati povrnitev stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v primeru oprostilne sodbe ali ustavitve postopka, kar naredi tako, da ob predloženem računu za zastopanje po odvetniku od države zahteva povrnitev stroškov, nagrade in potrebnih izdatkov, ki jih je imel z zagovornikom. Za postavke tega predloženega računa se pri odmeri upošteva tako tarifa po odvetniški tarifi kakor tudi morebitni davek na dodano vrednost, če je odvetnik, ki je izdal račun za opravljene storitve, v tem času bil zavezanec za DDV. Sodišče mora o računu in pravnem temelju ter višini zanj odločati po postavkah ter ob upoštevanju stopnje DDV na priznani znesek. Če obdolženi zahteva povrnitev stroškov na svoj transakcijski račun, mora sodišče primarno upoštevati njegovo voljo in mu takšne stroške povrniti na način, kot ga je zahteval. Sodišča pa vse prej kot navedeno dajejo "cehovsko" prednost zastopnikom in odločajo, da se nagrada in stroški povrnejo na fiduciarni račun odvetnika, čeprav je na primer obdolženi vse priglašene stroške odvetniku po izdanih računih že poravnal. Enako velja tudi v primeru obtoženca - primarno ima upravičenje zahtevati povrnitev stroškov in tudi način povrnitve obtoženec, v skladu s podanim pooblastilom in v skladu z izjavo volje pa tudi zastopnik.

In čeprav se zdi, da so v sodnem postopku odvetniki favorizirani pri odločanju o povrnitvi stroškov obtožencem, pa prav določila ZKP v disciplinskem postopku pred OZS dokazujejo, da zanje tam veljajo izjemno stroga pravila, kar vodi k pomanjkanju upravičenja iz naslova povrnitve stroškov pri "oproščencih" disciplinskega postopka...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Dimović Zoran, Povrnitev stroškov kazenskega postopka "oproščencem"?
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 10, 2023

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
---------------------------------------------------------

Opombe:
1 Na tem mestu enako velja za osumljence in obdolžence (obrazložitev v nadaljevanju), vendar bom zaradi lažjega pojmovanja uporabljal izraz obtoženec.
2 Prim. zavrženje obdolžilnega predloga, obtožnice, smrt obtoženca ipd.
3 Ur. l. RS, št. 176/21 in nasl.
4 Po SSKJ velja za tistega, ki je česa oproščen, v konkretnem primeru z ustavnega vidika pa velja tudi za tistega, zoper katerega je kazenski postopek ustavljen.
5 Pravilnik o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku (Ur. l. RS, št. 61/97, 68/97 - popr., 62/08 in 38/13).
6 Glej 92. člen Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (Ur. l. RS, št. 58/21).
7 Kot izhaja iz določil tretjega odstavka 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov in določitvi povprečnine v disciplinskem postopku, izvedbenem predpisu, sprejetem na podlagi 89.c člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije.
8 Kot primarno zagotavlja načelo zakonitosti v kazenskem materialnem pravu, ki ga Ustava Republike Slovenije (URS) določa v prvem odstavku 28. člena. To načelo omejuje kazenskopravno represijo preko načel: nullum crimen, nulla poena sine lege scripta; nullum crimen, nulla poena sine lege stricta; nullum crimen, nulla poena sine lege certa ter nullum crimen, nulla poena sine lege praevia.
9 Prva informacija o kaznivem dejanju.
10 Po določilih druge točke prvega odstavka 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), Ur. l. RS, št. 15/13 in nasl.
11 Prvi odstavek 355. člena ZKP v povezavi s prvim odstavkom 356. člena ZKP.
12 Pravilo ne bis in idem.
13 Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.
14 Ur. l. RS, št. 61/97 in nasl.
15 Le v primeru, ko zastopnik ni postavljen po uradni dolžnosti.
16 Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.
17 Ur. l. RS, št. 97/07 in nasl.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.