Sodišče EU je potrdilo, da prepoved diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ne velja le za dostop do zaposlitve, ampak tudi do samozaposlitve, če obstaja stabilno razmerje med strankama. Zadeva se dotika tudi širšega vprašanja pravic samozaposlenih oseb, ki na ravni EU ni popolnoma jasna.
Tožeča stranka je med letoma 2010 in 2017 v okviru svoje neodvisne gospodarske dejavnosti sklenila vrsto zaporednih kratkoročnih podjemnih pogodb z družbo, ki na Poljskem upravlja javni televizijski program na nacionalni ravni in je v državni lasti. V tem času je vsak mesec opravila dve tedenski obdobji opravljanja storitev. Ko so v letu 2017 načrtovali reorganizacijo, je bila tožeča stranka med sodelavci, ki so bili uspešno ocenjeni za to reorganizacijo. Novembra istega leta je tožeča stranka s toženo sklenila novo podjemno pogodbo za december. Le dva dni za tem, ko sta tožeča stranka in njen partner 4. decembra 2017 na svojem kanalu na spletnem mestu YouTube objavila božični glasbeni videospot, namenjen spodbujanju strpnosti do istospolnih parov, je od direktorja uredništva prejela elektronsko sporočilo, v katerem je bila obveščena o odpovedi njenega tedenskega obdobja opravljanja storitev, ki naj bi se začelo 7. decembra 2017. V decembru tožeča stranka za toženo stranko tako ni opravila nobene storitve, prav tako z njo ni bila sklenjena nova pogodba.
Ker je bila tožeča stranka prepričana, da nova podjemna pogodba z njo ni bila sklenjena zaradi predvajanja njenega videospota in posledično zaradi kršitve načela enakega obravnavanja zaradi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti, je pri sodišču vložila tožbo in zahtevala plačilo nepremoženjske škode.
Predložitveno sodišče je Sodišču EU predložilo v odločanje vprašanje, ali je treba točki a in c prvega odstavka 3. člena Direktive 2000/78 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, katere učinek je, da je iz varstva pred diskriminacijo, ki ga je treba zagotoviti na podlagi te direktive, na podlagi proste izbire pogodbenika izključena zavrnitev sklenitve ali podaljšanja pogodbe z osebo, ki temelji na njeni spolni usmerjenosti, če je predmet pogodbe izvedba storitev v okviru opravljanja neodvisne dejavnosti.
Sodišče EU je v sodbi C-356/21 najprej potrdilo, da besedilo 3. člena Direktive 2000/78 ni omejeno le na pogoje za dostop do delovnih mest, ki jih zasedajo »delavci« v smislu 45. člena Pogodbe o delovanju EU, temveč se uporablja za »vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, […] ne glede na to, za katero vejo dejavnosti ali hierarhično mesto gre«. Dodatno je poudarilo, da je namen direktive iz socialnih in javnih interesov odpraviti vse ovire, ki temeljijo na diskriminatornih razlogih za dostop do sredstev za preživljanje in do možnosti z delom prispevati k družbi, ne glede na pravno obliko, na podlagi katere se delo opravlja. Pri tem je treba razlikovati med dejavnostmi, ki jih izvajajo neodvisni delavci za svoje preživljanje (te dejavnosti morajo biti resnične in se opravljati v okviru pravnega razmerja, za katero je značilna določena stabilnost), od dejavnosti, ki zajemajo zgolj dobavo blaga ali storitev enemu ali več prejemnikom.
Sodišče EU je dodalo, da mora predložitveno sodišče presoditi, ali dejavnost, ki jo opravlja tožeča stranka, izpolnjuje prej navedeno merilo, vendar pa iz spisa, s katerim razpolaga sodišče, izhaja, da gre za resnično in dejansko poklicno dejavnost, ki jo tožeča stranka opravlja osebno in redno za istega prejemnika ter ji omogoča, da v celoti ali delno dostopa do sredstev za preživljanje. Tako je sodišče zaključilo, da zavrnitev sklenitve podjemne pogodbe s pogodbenikom, ki opravlja neodvisno gospodarsko dejavnost iz razlogov, povezanih s spolno usmerjenostjo tega pogodbenika, spada na področje uporabe 3. člena Direktive 2000/78.
Ker je torej namen direktive ne samo varstvo delavcev, temveč širše, se tudi pojem »odpustiti« ne nanaša zgolj na delovno razmerje in zaposlitev, temveč tudi na enostransko odpoved katere koli dejavnosti, navedene v točki a prvega odstavka 3. člena direktive. Pri tem je sodišče poudarilo, da je lahko tako kot delavec, ki lahko zaradi »odpustitve« izgubi zaposlitev neprostovoljno, tudi oseba, ki je opravljala samostojno dejavnost, prisiljena prenehati opravljati to dejavnost zaradi svojega sopogodbenika in je zato v ranljivem položaju, ki je primerljiv s položajem odpuščenega delavca. To, da tožeča stranka decembra 2017 ni mogla opraviti nobenega od tedenskih obdobij opravljanja storitev, določenih v podjemni pogodbi, pomeni neprostovoljno prenehanje dejavnosti samozaposlene osebe, ki se lahko enači z odpustitvijo delavca, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.
Sodišče EU je zaključilo, da se točki a in c prvega odstavka 3. člena Direktive 2000/78 razlagata tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, katere učinek je, da je iz varstva pred diskriminacijo izključena zavrnitev, ki temelji na spolni usmerjenosti osebe, da se s to osebo sklene ali podaljša pogodba, katere predmet je izvedba nekaterih storitev te osebe v okviru opravljanja neodvisne dejavnosti.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
