Ureditev konkurenčne prepovedi in omejitev dopolnilnega dela samo za zdravstvene delavce po Zakonu o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) ni v neskladju z Ustavo, je odločilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-52/18 z dne 16. 2. 2023.
Predlagatelj, Sindikat zdravnikov družinske medicine Slovenije Praktik.um Ptuj, je vložil zahtevo za oceno ustavnosti 53.a člena ZZDej, ki ureja možnost opravljanja zdravstvenih storitev zdravstvenih delavcev, zaposlenih v javnih zdravstvenih zavodih, pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti oziroma samostojno, kot izvajalec zdravstvene dejavnosti. Predlagatelj je zatrjeval neskladje s 14., 49. in 74. členom Ustave Republike Slovenije. Po mnenju predlagatelja naj bi se po 53. členu ZZDej vsakršna, in ne zgolj konkurenčna dejavnost lahko štela za kršitev prepovedi, kar naj bi imelo za posledico izrek globe in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izven varstvenih določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Neustavnost naj bi tako izhajala ravno iz drugačnega obravnavanja zdravstvenih delavcev po ZZDej, ki so zaposleni v javnem zdravstvenem zavodu, v primerjavi z delavci, zaposlenimi pri zasebnih izvajalcih zdravstvene dejavnosti, ter drugimi zaposlenimi v javnem sektorju.
Državni zbor je v odgovoru na zahtevo zapisal, da predlagatelj po njegovem mnenju ni dokazal izpolnjevanja pogoja ogroženosti pravic delavcev, in predlagal zavrženje zahteve. Dodal je, da glede različnih položajev delavcev, ki jih izpostavlja predlagatelj, ne gre za primerljive situacije. Ključno naj bi bilo, da koristi izpodbijane ureditve pretehtajo negativen vpliv na pravico izvrševanja svobodne gospodarske pobude.
V mnenju Vlade pa je izpostavljena potreba po odpravi nejasnosti glede opredelitve pogojev za delo zdravstvenih delavcev, zaposlenih v javnem zdravstvenem zavodu, pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti. Pogoji naj bi se pred posebno ureditvijo v ZZDej razlagali preozko.
Ustavno sodišče je pri določitvi obsega presoje na podlagi vsebine zahteve ugotovilo, da predlagatelj obrazloženo izpodbija le prvi, drugi in tretji odstavek 53.a člena ZZDej, ne pa četrtega odstavka. V nadaljevanju pa je poudarilo, da je procesna predpostavka ogroženosti pravic delavcev za začetek postopka zahteve za presojo ustavnosti zakona s strani reprezentativnega sindikata za območje države za posamezno dejavnost izpolnjena le pri tretjem odstavku 53.a člena ZZDej, ter zahtevo zoper prvi in drugi odstavek 53.a člena zavrglo.
Splošna konkurenčna prepoved je urejena v 39. členu ZDR-1, ki velja tako za zdravstvene delavce, zaposlene v javnem sektorju, kot za tiste, zaposlene pri zasebnikih, če posebni predpisi na zdravstvenem področju ne določajo drugače. Prepoveduje delo med trajanjem delovnega razmerja, ki spada v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, in pomeni ali bi lahko pomenilo konkurenco. Kršitev prepovedi pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, kar ima lahko za posledico disciplinsko sankcijo ali redno oziroma izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Izpodbijani 53.a člen predstavlja posebno ureditev konkurenčne prepovedi ter dopolnilnega dela na področju zdravstvene dejavnosti. Kot razlog za posebne pogoje in omejitve se zakon na več mestih sklicuje na obveznost zagotavljanja dnevnega in tedenskega počitka, torej da zdravstveni delavci z dodatnim delom izven javnega zavoda ne bi pretiravali in tako ogrozili svojega zdravja. Ravno to pa je bistvo problema, ki ga je izpostavil predlagatelj. Izpodbijani tretji odstavek naj bi dodatno določil strožjo kazen izredne odpovedi delovnega razmerja v primeru kršitve konkurenčne prepovedi, vendar samo za zdravstvene delavce v javnih zavodih, s tem pa kršil načelo enakosti pred zakonom.
V obrazložitvi svoje odločitve je Ustavno sodišče zapisalo, da izpodbijana ureditev z uveljavitvijo posebnega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zdravstvenim delavcem ni izključila splošne delovnopravne ureditve, s tem pa ostalih možnih ukrepov, ki jih ima delodajalec na voljo glede na težo kršitve. V ZDR-1 je namreč kot pogoj za izredno odpoved poleg obstoja enega od zakonsko določenih razlogov zahtevano tudi, da delovnega razmerja zaradi konkretnih okoliščin ni mogoče nadaljevati do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, drugače je treba uporabiti milejše ukrepe. Ta posebni pogoj torej ostaja v veljavi tudi v situacijah, ki jih ureja ZZDej, posledično pa zakonska ureditev vse primerjane skupine obravnava v bistvenem enako. Očitek predlagatelja o neskladju z načelom enakosti pred zakonom je Ustavno sodišče zato razglasilo za neutemeljen.
Predlagatelj je zatrjeval neskladje omenjenega člena tudi z 49. in 74. členom Ustave, ti očitki pa se nanašajo na pogoje in omejitve za opravljanje zdravstvenih storitev zdravstvenih delavcev v javnem zavodu pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti ali kot izvajalec zdravstvene dejavnosti. Ustavno sodišče je ugotovilo, da so omenjeni pogoji določeni v 53.b, in ne v izpodbijanem 53.a členu, zato je bil zatrjevani očitek neskladja z 49. in 47. členom Ustave neutemeljen.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
