Toženka (kreditodajalka) je vedela, da sta tožnika (kreditojemalca) sposobna le za najem kredita v CHF, a jima kljub temu ni pojasnila ničesar glede valutnega tveganja, in tako nista vedela, kakšno tveganje prevzemata. Takšnega toženkinega ravnanja ni mogoče opredeliti drugače kot nedobrovernega, je presodilo Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022.
Odstop od ustaljene sodne prakse per se
Vrhovno sodišče je najprej poudarilo, da je že večkrat, nazadnje in izčrpno v sodbi v zadevi II Ips 50/2021 z dne 20. 4. 2022, pojasnilo pomen sodne prakse v precedenčnem sistemu in možnosti odstopa od nje. Iz citirane sodbe izhaja, da zavezujoča narava predhodnih odločb, še zlasti ko gre za niz sodnih odločb, ki tvorijo ustaljeno sodno prakso, ni le zamisel pravne teorije, temveč je postopoma tudi na kontinentu našla pot v sodniško pravo in nazadnje tudi v pozitivno (zakonsko) pravo. Odstop od sodne prakse je načelno že ustavnopravno prepovedan. Nadaljnjo krepitev zavezujočnosti sodniškega prava predstavljata zadnji noveli Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki sta v dveh korakih uvedli sistem dopuščene revizije. Tudi na mednarodni ravni se je uveljavilo stališče, da so vrhovna sodišča precedenčna sodišča. S tem sovpadata določbi Ustave Republike Slovenije (URS), po kateri je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi (127. člen), in Zakona o sodiščih (ZS), ki Vrhovnemu sodišču nalaga, da skrbi za enotno sodno prakso (prvi odstavek 109. člena), je zapisalo Vrhovno sodišče.
Dalje je opozorilo, da iz citirane sodbe izhaja, da okoliščina, da je Vrhovno sodišče precedenčno sodišče, sodiščem nižjih stopenj sporoča, da morajo že obstoječe precedense spoštovati in jih upoštevati kot obvezne pravne vire, kar pomeni, da morajo z njimi (znati) argumentacijsko ravnati (tudi) v skladu s pravili precedenčnega utemeljevanja. Metodi odstopa nižjih sodišč od prakse Vrhovnega sodišča sta pretehtanje (outweigh) in razlikovanje (distinguishing). Pri prvem gre za klasičen, a tehtno argumentiran odstop z novimi, prepričljivejšimi argumenti, pri drugem pa za novo ovsebinjenje (kontekstualizacijo) abstraktnega stališča iz predhodne odločbe, torej za nadgradnjo sodniškega prava, ko se to sreča z malce drugačnim dejanskim stanom, ki je z vidika navezave prava nanj bistvenega pomena.
Odstop od ustaljene sodne prakse v obravnavani zadevi
Glede konkretnega primera je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je pritožbeno sodišče poznalo ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča glede t. i. problematike švicarskih frankov, vendar je svojo drugačno odločitev utemeljilo na razlikovalnem zaključku, da tožnika nista bila ustrezno informirana. Čeprav tega ni izrecno zapisalo, je jasno, da je od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča odstopilo z uporabo precedenčne tehnike razlikovanja, zato so revizijski očitki o nepojasnjenem odstopu od sodne prakse (in arbitrarnosti izpodbijane odločbe) neutemeljeni, je prepričano Vrhovno sodišče. Za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je tako po presoji vrhovnih sodnikov ključno, ali se ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi v delu, ki je glede uporabe prava osrednjega pomena, razlikuje od primerov, ki jih je doslej obravnavalo Vrhovno sodišče.
Zapisalo je, da toženka svoje očitke opira na pet odločb Vrhovnega sodišča: II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018, II Ips 197/2018 z dne 20. 12. 2018 in II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020. Ob tem pa spregleda (ali zamolči), da je bilo dejansko stanje v njih drugačno od ugotovljenega v izpodbijani sodbi, saj v nobeni doslej ni bil oblikovan zaključek, da pojasnilna dolžnost banke v razmerju do posameznega kreditojemalca ni bila ustrezno opravljena, je opozorilo Vrhovno sodišče in nadaljevalo, da sporno zadevo od predhodnih pomembno razlikujejo naslednja dejstva: toženka je vedela, da sta tožnika sposobna le za kredit CHF in da evrskega ne moreta dobiti, toženka tožnikoma ni ničesar pojasnila glede valutnega tveganja in tožnika sta bila seznanjena le s tistimi informacijami, ki so bile zapisane v pogodbi oziroma objavljene na spletu. Po sodni praksi, ki jo je Vrhovno sodišče oblikovalo prav v zgoraj navedenih zadevah, pa banka pojasnilne dolžnosti glede valutnega tveganja ne izčrpa že z vključitvijo tovrstne določbe v pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je valutno tveganje kreditojemalcu v zadostni meri vsebinsko pojasnila – kakšna je bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti in kaj to pomeni.
Posojilna pogodba v CHF
Pojasnilna dolžnost banke
Vrhovno sodišče je dalje navedlo, da je osrednja posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti možnost spremembe mesečnega obroka in s tem celotne obveznosti, saj se ob precejšnji devalvaciji domače valute kreditna obremenitev, preračunana vanjo, lahko znatno poveča. Toženka pa ni ravnala s profesionalno skrbnostjo, ki banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na informirani podlagi, in k dolžnosti seznanitve s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Ne le, da tožnikoma informacij ni posredovala tako, da bi lahko v celoti razumela ekonomske učinke spremembe tečaja na višino svojih obveznosti, temveč jima informacij, povezanih z valutnim tveganjem, razen zapisanega v pogodbi in na spletu, sploh ni posredovala. Poglavitna informacija, tj. da ima takšen pogodbeni pogoj lahko pomembne ekonomske posledice za njune finančne obveznosti, je tožnikoma ostala prikrita, je bilo jasno Vrhovno sodišče.
Zatem je spomnilo, da je v svojih predhodnih odločbah pojasnilo, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča šele, ko se izkaže, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil in zato pogodbene določbe ni mogoče šteti za jasno in razumljivo. Taka razlaga je ob uporabi načela lojalne razlage v skladu z drugim odstavkom 4. člena Direktive Sveta 93/12/EGS ter izhaja iz 22.–24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), s katerim je bila direktiva implementirana. Ustavno sodišče je v odločbi v zadevi Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 zavzelo drugačno stališče, a to zaradi izpostavljenih dejanskih posebnosti obravnavanega primera ni pravno odločilno, je še dodalo Vrhovno sodišče.
(Ne)poštenost glavnega predmeta pogodbe
Opozorilo je na sodbo Sodišča Evropske unije (EU) v zadevi C-186/16 z dne 20. 9. 2017, da mora nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve ter zlasti ob upoštevanju strokovnega znanja in izkušenj banke v primerih posojil v tuji valuti presoditi najprej možnost nespoštovanja zahteve dobre vere in nato obstoj morebitnega znatnega neravnotežja v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13. Iz 57. in 58. točke obrazložitve te sodbe izhaja, da mora nacionalno sodišče preveriti, ali nepošteni pogodbeni pogoj ob zahtevi dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, tako da presodi, ali bi lahko banka razumno pričakovala, da bi potrošnik pogoj z možnimi spremembami menjalnih tečajev in s tveganjem s sklenitvijo posojila v tuji valuti sprejel, če bi v času sklenitve pogodbe zanj vedel, ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, zlasti strokovnega znanja in izkušenj banke. Sodišče EU po presoji Vrhovnega sodišča torej ne nalaga ločene časovno sosledne oziroma zaporedne presoje dobre vere in znatnega neravnotežja kot bistvenih prvin nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. Ključno je le, da sodišče opravi oba testa oziroma da ugotovi vse pravno odločilne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče opraviti materialnopravno presojo. Pri tem je Vrhovno sodišče zapisalo, da je že opozorilo, da lahko določene okoliščine po svoji naravi istočasno spadajo v okvir presoje, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena pošteno, kot tudi v okvir nadaljnje presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe zaradi bankine nedobrovernosti. Povedano drugače: iste dejanske ugotovitve lahko sodišče upošteva pri materialnopravni presoji, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena ali ne (t. i. test formalne in materialne preglednosti), in nadalje v okviru presoje (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe, ki obsega testa (ne)dobrovernosti in (ne)uravnoteženosti.
V povezavi s konkretnim primerom je Vrhovno sodišče zapisalo, da je toženka vedela, da sta tožnika sposobna le za najem kredita v CHF, a jima kljub temu ni pojasnila ničesar glede valutnega tveganja, in tako nista vedela, kakšno tveganje prevzemata. Tovrstnega toženkinega ravnanja (ki celo svojega zaposlenega, ki je s tožnikoma sklepal pogodbo, ni poučila o posebnostih kreditov v CHF, čeprav je zanje vedela) po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče opredeliti drugače kot nedobrovernega, kajti glede na breme, ki ga pogodbeni pogoj nalaga tožnikoma v primerjavi s kreditno pogodbo v domači valuti, tj. neomejeno valutno tveganje, toženka ni mogla razumno pričakovati, da bi tožnika ob ustrezni transparentnosti tak pogoj prav gotovo/v vsakem primeru sprejela. Ne nazadnje je ravno to ugotovitev pritožbenega sodišča – da tožnika ob razkritju vseh informacij pogodbe niti ne bi sklenila, je prepričano Vrhovno sodišče. Po oceni slednjega je presoja višjega sodišča tudi v skladu z novejšo sodno prakso Sodišča EU, ki je v zadevi C-609/19 zavzelo stališče, da je treba pri presoji dobre vere upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in ali je bil potrošnik k strinjanju s spornim pogodbenim pogojem spodbujen. Ker sta imela tožnika na voljo kredit le v CHF, o pasteh svoje odločitve pa nista bila poučena, gre po oceni Vrhovnega sodišča ravno za takšno nedovoljeno spodbudo jemanja kredita v tej tuji valuti. Obenem je, s tem ko je sodišče druge stopnje presodilo, da ni razumno pričakovati, da bi tožnika, če bi jima bile vse informacije ustrezno predstavljene, v okviru individualnih pogajanj sprejela takšne pogodbene pogoje, tudi pravilno materialnopravno zaključilo, da je toženkino ravnanje privedlo do znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih strank, je razlogovalo Vrhovno sodišče.
Zaključek
Nato je pojasnilo, da iz njegove dosedanje prakse izhaja, da okoliščina popolne netransparentnosti pripravljenega bančnega produkta (kakršen je ta, vsebovan v pogodbi, nedvomno bil) vpliva na presojo poštenosti pogodbenega pogoja po prvem odstavku 3. člena Direktive 93/13. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZVPot se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Ravnanje toženke pa po presoji senata Vrhovnega sodišča izpolnjuje zakonski pogoj nepoštenosti pogodbenega pogoja najmanj po prvi in četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, zato se sodišču (ne višjemu ne Vrhovnemu) niti ni (bilo) treba ukvarjati z vprašanjem, ali je bil podan razlog za nepoštenost tudi po kateri od drugih alinej tega člena. Pri tem so vsi razlogi, ki so povzročili nepošteno, celo zavajajoče ravnanje toženke, obstajali že v trenutku sklenitve pogodbe, je še presodilo Vrhovno sodišče.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.