Okrajno sodišče je na podlagi mnenja izvedenca obtoženko oprostilo obtožbe zaradi storitve dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1). Državna tožilka se je zoper takšno odločitev pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Višje sodišče je s sodbo IV Kp 1271/2021 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter zavzelo stališče, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo na podlagi temeljite ocene pravno relevantnih dejstev in dokazov. Upoštevalo je izpovedbe prič ter celostno ocenilo mnenje izvedenca za forenzične preiskave dokumentov, rokopisov in podpisov dr. G. G. Višje sodišče je tudi poudarilo, da sodišče ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katera stranka misli, da so pomembna in da jih je treba ugotoviti, ampak ugotavlja tista, ki so odločilna in za katera sámo oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega in procesnega zakona.
V nadaljevanju se je pritožbeno sodišče osredotočilo na izvedensko mnenje, saj je pritožnica skušala s selektivnim povzemanjem le-tega (neuspešno) izpodbiti njegovo verodostojnost.
Pritožbeno sodišče je mnenja, da je izvedenec svoje mnenje pripravil natančno, po temeljitem pregledu in analizi spornih in primerjalnih podpisov ter v skladu s pravili znanosti in stroke. Prav tako je na glavni obravnavi argumentirano odgovoril na vsa zastavljena vprašanja strank in sodišča. Sodišče je poleg tega poudarilo, da je imel izvedenec pri izdelavi osnovnega mnenja na voljo petnajst primerjalnih podpisov oškodovane D. D., od tega deset originalnih in pet fotokopij. Ker je kasneje dodal, da če bi imel na voljo še originale preostalih petih podpisov oškodovanke, bi lahko precej zanesljivo potrdil, da gre na spornih listinah za podpise oškodovane D. D., je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja in izvedencu predložilo izvirnike listin iz izvršilnega postopka, na katerih so originalni podpisi oškodovanke. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja tako izhaja, da je izvedenec sedaj imel na voljo petnajst primerjalnih podpisov, od tega štirinajst originalov in eno fotokopijo. Po podrobni primerjavi spornih in primerjalnih podpisov je izvedenec podal mnenje, da je sporna in primerjalne podpise napisala ista oseba (torej oškodovana D. D.). Izpostavil je, da je med spornim in primerjalnim materialom mogoče najti veliko pomembnih podrobnosti (identičnih rokopisnih značilnosti) ter da pomembnih razlik med njima ni. Podrobno je predstavil razliko med nevplivanimi in vplivanimi podpisi ter izpostavil črko »r« v spornih podpisih. Dodal je še, da bi bilo popolnoma nepojmljivo, da bi kdo dva podpisa ponaredil na dva nekoliko različna načina tako variabilno. Kadar gre za prerisovanje več podpisov, so vsi podpisi enaki. Niso različni in ne kažejo take variabilnosti kot sporna podpisa. Vztrajal je pri mnenju, da je sporna in primerjalne podpise napisala ista oseba (oškodovana D. D.).
Glede na vse navedeno tudi pritožbeno sodišče ni imelo pomislekov o strokovnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja, zaradi česar so vse pritožbene dileme v tej smeri neutemeljene.
Višje sodišče je zaključilo, da je dokazni postopek pokazal, da je sporni listini podpisala oškodovanka, zaradi česar obstaja vsaj razumen dvom, da je obdolženka uporabila ponarejeni listini. Upoštevaje ugotovljene okoliščine ni dokazano, da je obdolženka storila kaznivi dejanji, katerih je obtožena (3. točka 358. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP)). Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti drugih kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zavrnilo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
