Zakon o zaščiti prijaviteljev (ZZPri) z namenom zaščite javnega interesa celovito ureja področje varstva prijaviteljev, kadar ti prijavijo kršitve iz svojega delovnega okolja. Varstvo prijaviteljev ali t. i. žvižgačev je nujno zaradi varstva teh oseb pred povračilnimi ukrepi, ki jih lahko odvrnejo od prijav oz. razkritja ter s tem od prispevanja k preprečevanju in odkrivanju kršitev.
Zakon v slovenski pravni red prenaša Direktivo (EU) 2019/1937 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije, uporablja pa se v primeru prijave kršitve predpisov, ki veljajo v Republiki Sloveniji (velja za zakone ali pravne akte Evropske unije, ki se uporabljajo neposredno), ne uporablja pa se, kadar se uporabljata Zakon o kazenskem postopku in Zakon o tajnih podatkih (3. člen).
Za opredelitvijo pomena izrazov, med katerimi je na primer prijava opredeljena kot ustno ali pisno sporočanje informacij o kršitvah v delovnem okolju v zasebnem ali javnem sektorju, pri čemer se ločujejo v nadaljevanju zakona natančneje opredeljeni notranja in zunanja prijava ter javno razkritje, so v 2. poglavju zakona urejeni pogoji za zaščito prijavitelja.
Prijavitelj ali prijaviteljica je fizična oseba, ki prijavi ali javno razkrije informacije o kršitvi, pridobljene v svojem delovnem okolju. Prijavitelj je do zaščite upravičen, če je ob prijavi iz utemeljenih razlogov menil, da so bile prijavljene informacije o kršitvah resnične, ter če od prenehanja kršitve še nista minili dve leti (5. člen). Prijavitelj je do zaščite upravičen tudi, če je podal prijavo anonimno, pa je bila kasneje njegova identiteta razkrita.
V 3. poglavju so skupne določbe glede prijave. Prvi sta prepoved razkritja identitete in zaupnost, kar pomeni, da se identiteta prijavitelja brez njegovega izrecnega soglasja ne sme razkriti. Razkrije se lahko zaupniku ali organu za zunanjo prijavo ter tudi državnemu tožilcu, če je to nujno zaradi preiskovanja kaznivih dejanj, ali sodišču, če je to potrebno zaradi sodnih postopkov (6. člen). Ne glede na to pa nihče ne sme razkriti identitete prijavitelja, če bi razkritje ogrozilo življenje ali resno ogrozilo javni interes, varnost ali obrambo države. Zakon v šestem odstavku 6. člena še izrecno določa, da se podatki o identiteti prijavitelja tudi po koncu postopka s prijavo ne štejejo za informacijo javnega značaja.
Prepoved razkritja identitete in zaupnost se upoštevata tudi pri evidentiranju prijave in vpisu v evidenco prijav. V 7. členu je natančneje opredeljeno, kako se evidentira prijava in kaj mora vsebovati, kot tudi natančna vsebina evidence. Podatki v evidenci prijav se hranijo pet let po koncu postopka, po poteku roka pa se podatki in vsebina prijave uničijo.
V 4. poglavju je urejena notranja prijava, torej prijava znotraj pravnega subjekta v zasebnem ali javnem sektorju, pri katerem je kršitev nastala. Vsak prijavitelj naj bi praviloma podal prijavo z uporabo notranje poti za prijavo (8. člen), in sicer prek posebnega elektronskega naslova, telefonske številke ali na drug način (9. člen). Če notranja pot za prijavo ni vzpostavljena ali če notranje prijave ne bi bilo mogoče učinkovito obravnavati ali če prijavitelj meni, da v primeru notranje prijave obstaja tveganje povračilnih ukrepov, poda zunanjo prijavo (13. člen).
V okviru notranje prijave je določeno, kdaj morajo subjekti v zasebnem in javnem sektorju vzpostaviti notranje poti za prijavo in zaupnika ter kdaj lahko zavezanci za prejem prijav določijo zunanjega ponudnika storitve prejemanja prijav (sedmi odstavek 9. člena) oziroma vzpostavijo skupno notranjo pot za prijavo (npr. vrtci, šole, Vrhovno sodišče za sodišča in Vrhovno državno tožilstvo za tožilstva itd.).
Zaupnikove naloge so preizkusiti in obravnavati kršitev, ščititi prijavitelja ter mu dati informacije o pravnih možnostih in mu pomagati v upravnih in sodnih postopkih, sodelovati z organom za zunanjo prijavo itd. (10. člen).
Organi za zunanjo prijavo so našteti v 14. členu zakona, in sicer gre za obstoječe nadzorne institucije v posameznih sektorjih. Če na področju, na katero se nanaša prijavljena kršitev, ni organa za zunanjo prijavo, prijavitelj poda prijavo Komisiji za preprečevanje korupcije. Organ za zunanjo prijavo imenuje eno ali več uradnih oseb za zunanjo prijavo, v nadaljevanju zakona pa so opredeljene še obveznosti organa za zunanjo prijavo (15. člen), obravnava zunanje prijave (16. člen) ter zaščita prijavitelja pri obravnavi zunanje prijave (17. člen).
Javno razkritje (18. člen) je ultima ratio mehanizem prijave kršitev, s katerimi se prijavitelj seznani oziroma jih zazna v sklopu delovnega okolja. Namenjena je primerom, ko so kršitve takšne, da bi bilo čakanje na reakcijo pristojnih organov nevarno za javni interes, ko organi ne ukrepajo (zakon določa, da se lahko kršitev javno razkrije, če je prijavitelj najprej podal notranjo ali zunanjo prijavo, pa v treh mesecih od prijave ni bil sprejet noben ustrezen ukrep za odpravo kršitve) in ko so organi sami vpleteni v kršitve. V 7. poglavju so določeni zaščitni in podporni ukrepi za prijavitelje, med katere spadajo prepoved odpovedi delovnega razmerja, prepoved suspenza pogodbe, prepoved premestitve na nižje delovno mesto, prepoved razkritja identitete prijavitelja in zaupnost in drugi. Prijavitelj lahko zaradi povračilnih ukrepov iz 19. člena tega zakona uveljavlja sodno varstvo pred pristojnim sodiščem (22. člen), upravičen pa je tudi do brezplačne pravne pomoči (23. člen).
V 21. členu je urejena izključitev odgovornosti glede razkritja: prijavitelj, ki informacije o kršitvah prijavi ali javno razkrije, ne krši nobene omejitve ali prepovedi glede razkritja informacij in ne nosi nobene odgovornosti, povezane s takšno prijavo ali javnim razkritjem, pod pogojem, da ni prijavil ali javno razkril neresničnih informacij in je iz utemeljenih razlogov menil, da sta bila prijava ali javno razkritje takšnih informacij nujna za razkritje kršitve na podlagi tega zakona (to ne velja za razkritje informacij s področja varovanja tajnih podatkov, poklicne skrivnosti odvetnikov ter zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev, tajnosti sodnih posvetovanj in pravil kazenskega postopka).
V 8. poglavju so določene pristojnosti Komisije za preprečevanje korupcije, ki so predvsem svetovalne narave, pri prijaviteljih, ki so informacije javno razkrili oziroma so jih razkrili policiji, tožilstvu ali ustrezni instituciji Evropske unije, pa komisija opravlja enako vlogo kot pristojni organ za zunanjo prijavo.
Med kazenskimi določbami zakon ureja prekrške v treh kategorijah – lažje, težje in sistemske prekrške, ki so kršitve v zvezi z vzpostavitvijo notranje poti za prijavo. Višine glob so določene različno glede na velikost delodajalca. Pristojnost za izvajanje prekrškovnih postopkov predlog zakona deli med Komisijo za preprečevanje korupcije in organe, ki vodijo konkreten postopek z notranjo prijavo.
Novi zakon, ki je bil v Državnem zboru sprejet konec januarja, bo začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
