Ureditev, po kateri obsojencu, pri katerem ne obstajajo priporni razlogi, ni omogočeno, da bi zaradi vsebine zahteve za varstvo zakonitosti predlagal začasno zadržanje izvršitve zaporne kazni, ne pomeni nujnega ukrepa za doseganje učinkovitosti postopka s tem pravnim sredstvom, za čim hitrejšo izvršitev prisojene zaporne kazni oziroma za spoštovanje pravnomočnosti, je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi U-I-409/19, Up-1455/19 z dne 8. decembra 2022.
Možnost odložitve oziroma prekinitve izvršitve zapora
Ustavno sodišče je pojasnilo, da je pobudnik skupaj z zahtevo za varstvo zakonitosti vložil predlog za odlog ali prekinitev izvršitve zaporne kazni. Pri tem je posebej poudaril, da pri njem v postopku niso bili ugotovljeni priporni razlogi. Niti sodišče prve stopnje niti Vrhovno sodišče nista izdali sklepa, s katerim bi odločili o njegovem predlogu. Takšno ravnanje sodišč je, kot je navedlo Ustavno sodišče, v skladu z Zakonom o kazenskem postopku (ZKP), saj ta ne ureja postopka, po katerem bi lahko obsojenec zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti predlagal odlog oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne obsodilne sodbe. Če sodišče v skladu s 422. členom oziroma 423. členom ZKP oceni, da niso izpolnjeni pogoji za odložitev ali prekinitev izvršitve pravnomočne odločbe, ne izda negativnega sklepa, niti če je obsojenec tak predlog podal v zahtevi za varstvo zakonitosti.
Po besedah ustavnih sodnikov bi predlog za odlog ali prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe imel naravo začasnega ukrepa. Začasni ukrepi so dopolnilne narave, saj so namenjeni učinkovitemu varstvu pravic oziroma obveznosti, ki so primarni predmet postopka sodnega varstva. Tudi z vidika Ustave Republike Slovenije (URS) so začasni ukrepi, kot je na primer institut začasne odredbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), v funkciji učinkovitega zagotavljanja drugih ustavnih pravic, in sicer zlasti pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena URS. Spadajo namreč med procesna sredstva, ki preprečujejo, da bi v času postopka prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da s končno odločitvijo sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena, je začasne ukrepe opisalo Ustavno sodišče.
Dalje je zapisalo, da če sodišče prve stopnje oziroma Vrhovno sodišče ne uporabita svojih pooblastil iz 422. in 424. člena ZKP, s pravnomočnostjo obsodilne sodbe po ZKP ni več ovir za izvršitev zaporne kazni. Glede na poseben pomen človekove pravice do osebne svobode in posledice neupravičenega izvrševanja zaporne kazni pa takšna pooblastila sodišč za učinkovitost postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti po presoji Ustavnega sodišča ne zadostujejo. Pri tem je po njegovi oceni treba upoštevati tudi pravico do kontradiktornega postopka oziroma pravico do izjave kot osrednje ustavno procesno jamstvo iz 22. člena URS. Ta stranki zagotavlja možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj. Pomen te pravice je torej zagotoviti, da je stranka subjekt postopka oziroma se ne obravnava kot objekt postopka. Ker sodišče v primeru neizpolnjenosti pogojev za zadržanje ali prekinitev izvršitve zaporne kazni ne izda sklepa, obsojenec (oziroma osebe, ki vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti v njegovo korist), kot je navedlo Ustavno sodišče, ne more ugotoviti, ali je sodišče sploh preverilo izpolnjenost teh pogojev, niti ne more glede tega od sodišča zahtevati odločitve. Hkrati pa obsojenec sam ne more predlagati začasnega ukrepa, s katerim bi lahko dosegel podoben učinek. To po mnenju ustavnih sodnikov pomeni, da trenutna ureditev ne zagotavlja tako učinkovitega položaja aktivnega udeleženca pred sodiščem, kot je potrebno pri najbolj invazivni kazenski sankciji – odvzemu svobode. S tem pa je zaradi pomena, ki ga ima razpoložljivost začasnih ukrepov za učinkovitost postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, poseženo v njegovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena URS, je ugotovilo Ustavno sodišče.
Ustavnosodna presoja
V nadaljevanju je ocenilo, ali je takšen poseg dopusten. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je človekovo pravico mogoče omejiti, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev v skladu z načeli pravne države (2. člen URS), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za čezmeren poseg, sprejme Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti posega.
Ustavno sodišče je povzelo Vlado, ki je navedla, da bi morebitna ureditev postopka z začasnim ukrepom, kot je začasna odredba, pri Vrhovnem sodišču podaljšala postopke, hkrati pa naj bi zaradi odloga nastopa zaporne kazni znatno oslabila institut pravnomočnosti v zapornih zadevah. V povezavi s tem je Ustavno sodišče zapisalo, da je učinkovitost postopka in s tem zagotavljanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot pomembnega vidika pravice do sodnega varstva nedvomno ustavno dopusten cilj. V kriminološki literaturi pa je tudi splošno sprejeto stališče, da mora biti časovni razmik med storitvijo kaznivega dejanja in kaznovanjem čim manjši. Kazenski postopek mora biti končan v najkrajšem možnem času, pa tudi v kazenskem postopku izrečena kazen se mora čim prej izvršiti. Tudi raziskave na področju vedenjske analize so pokazale, da je hitrost ključni dejavnik učinkovitosti kaznovanja, je še navedlo Ustavno sodišče.
Dalje je pojasnilo, da je pogoj za izvršljivost obsodilne sodbe in s tem za izvršitev zaporne kazni pravnomočnost sodbe, čeprav sodba s trenutkom pravnomočnosti še ne postane tudi izvršljiva (drugi odstavek 129. člena ZKP). Pravnomočnost je pomembna ustavna kategorija. Že splošna določba 158. člena URS daje podlago za sklepanje, da s pravnomočnostjo sodna ali upravna odločba pridobi pravno moč, s katero zavezuje vse, na katere se nanaša, in vzpostavi pravni mir, hkrati pa preprečuje ponovno odločanje o isti stvari. Pravnomočnost sodbe pomeni, da se dejanska in pravna vprašanja pojmujejo kot dokončno rešena in da je kazenski postopek končan, ker je obravnavana zadeva razsojena stvar. S pravnomočnostjo obsodilne sodbe je ovržena domneva nedolžnosti (3. člen ZKP). Od dneva pravnomočnosti obsodilne sodbe učinkujejo pravne posledice obsodbe (prvi odstavek 80. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)) in začne teči zastaralni rok za izvršitev kazenskih sankcij (92. člen KZ-1). Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti pa je tudi sestavni del pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena URS, je razlogovalo Ustavno sodišče.
Zaključek
Zatem se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je opisani poseg za dosego cilja nujen. Opozorilo je, da doseganja cilja učinkovitega postopka s pravnim sredstvom ni mogoče razumeti le tako, da se zagotovi čim hitrejši konec postopka, pač pa je cilj zakonita, hitra in ekonomična izvedba, ki ob hkratnem spoštovanju ustavnih jamstev subjektov postopka privede do pravilne in zakonite vsebinske odločitve. Vendar po mnenju ustavnih sodnikov prav odsotnost možnosti, da obsojenec, pri katerem ne obstajajo priporni razlogi, predlaga začasni ukrep, zanj ne zagotavlja učinkovitosti postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj obstaja realna možnost, da bo tudi v primeru uspeha s tem izrednim pravnim sredstvom pred odločitvijo Vrhovnega sodišča prestal (lahko tudi dobršen) del zaporne kazni. To še posebej velja, kadar je predviden čas reševanja zahteve za varstvo zakonitosti daljši od trajanja izrečene zaporne kazni. Za odvračanje takšne škode pa ne zadostujejo možnosti odloga kazni po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), saj so te povezane le z osebnimi okoliščinami obsojenca, in ne z vsebino vloženih izrednih pravnih sredstev. Pri tem je Ustavno sodišče upoštevalo tudi, da takšen začasni ukrep ne bi posegel v pravnomočno odločitev o kazenski odgovornosti. Izvršitev pravnomočne odločitve o prostostni kazni bi se zadržala le začasno, do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti. Institut pravnomočnosti zato ne bi bil znatno oslabljen. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočnost tudi nima teže, ki jo ima sicer, saj gre za enega od postopkov, ki omogočajo poseg v pravnomočno sodno odločbo, je še dodalo Ustavno sodišče. Zato je presodilo, da ureditev, po kateri obsojencu, pri katerem ne obstajajo priporni razlogi, ni omogočeno, da bi zaradi vsebine zahteve za varstvo zakonitosti predlagal začasno zadržanje izvršitve zaporne kazni, ne pomeni nujnega ukrepa za doseganje učinkovitosti postopka s tem pravnim sredstvom, za čim hitrejšo izvršitev prisojene zaporne kazni oziroma za spoštovanje pravnomočnosti. V veljavni ureditvi tudi ne obstaja drug enakovreden ukrep, s katerim bi se lahko dosegel enak učinek, je bilo jasno Ustavno sodišče.
Glede na opisano po njegovi presoji odsotnost možnosti, da bi obsojenec (ali njegov zagovornik) zaradi vsebine zahteve za varstvo zakonitosti predlagal začasno zadržanje izvršitve zaporne kazni, pomeni prekomeren poseg v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena URS in je tako z njo v neskladju. Ustavno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
