Evropsko sodišče je potrdilo, da je latvijska zakonodaja, ki prepoveduje oglaševanje zdravil s ceno, s promocijskimi ponudbami ali s prodajo zdravil v paketu z drugimi izdelki, združljiva s pravom Unije. Takšne oglaševalske vsebine namreč spodbujajo nesmotrno uporabo zdravil in jih morajo države članice prepovedati.
V sporu pred nacionalnim sodiščem je bilo izpostavljeno vprašanje o zakonitosti nacionalne zakonodaje s področja oglaševanja zdravil, in sicer oglaševanje zdravil z navajanjem cene ali posebnimi promocijskimi ponudbami. Latvijski družbi SIA EUROAPTIEKA, ki opravlja farmacevtsko dejavnost, je leta 2016 latvijska inšpekcija za javno zdravje na podlagi nacionalne določbe, ki prepoveduje oglaševanje zdravil s ceno, s promocijskimi ponudbami ali s prodajo zdravil v paketu z drugimi izdelki, prepovedala razširjanje oglaševanja v zvezi s promocijsko prodajo zdravil. Zoper takšno odločbo se je SIA EUROAPTIEKA pritožila in navedla, da je v nasprotju z Direktivo 2001/83/ES o zakoniku Skupnosti o zdravilih za uporabo v humani medicini.
V okviru predhodnega vprašanja pred Sodiščem EU je to ugotavljalo, ali se oglaševanje zdravil po prvem odstavku 86. člena Direktive 2001/83 razlaga tako, da velja tudi za reklamiranje nedoločenih zdravil, torej oglaševanje zdravil na splošno ali sklopa neimenovanih zdravil.
Sodišče je v zadevi C-530/20 tako najprej ugotavljalo, ali se oglaševanje zdravil po prej navedenem členu nanaša samo na oglaševanje določenih ali tudi nedoločenih zdravil.
Prvi odstavek 86. člena direktive opredeljuje pojem oglaševanje zdravil kot kakršnokoli obliko obveščanja od vrat do vrat, dejavnosti agitiranja ali spodbujanja, namenjeno spodbujanju predpisovanja, dobave, prodaje ali uživanja zdravil. Gre za avtonomen pojem prava Evropske unije, ki se mora enako razlagati na celotnem ozemlju Unije (tako npr. tudi v zadevi C-872/19 P). Sodišče je poudarilo, da se določba nanaša na zdravila v množini ter da je pojem oglaševanja opredeljen zelo na široko in tako dejansko vsebuje kakršnokoli obliko oglaševanja, ki ni izrecno izključena z drugim odstavkom 86. člena direktive. V zvezi z opredelitvijo pojma oglaševanja zdravil je sodišče tako zaključilo, da iz besedila prvega odstavka 86. člena Direktive 2001/83 ni mogoče sklepati, da oglaševanje nedoločenih zdravil ne spada v pojem oglaševanje zdravil po tem členu.
V nadaljevanju je Sodišče poudarilo, da je v preteklosti že presodilo, da lahko oglaševanje zdravil škoduje javnemu zdravju (zadeva Novo Nordisk, C-249/09) glede na resne posledice za zdravje, ki lahko nastanejo zaradi nepravilne uporabe ali čezmernega uživanja zdravil, ki so na voljo samo na recept (zadeva MSD Sharp & Dohme, C-316/09), in tveganja, ki lahko izhajajo tudi iz pretirane ali nepremišljene uporabe zdravil, ki se izdajajo brez zdravniškega recepta (zadeva C-649/18).
Prav tako je poudarilo, da imajo zdravila posebno naravo, saj se njihovi terapevtski učinki bistveno razlikujejo od drugega blaga. Posledica teh terapevtskih učinkov je, da lahko zdravila ob nepotrebnem ali nepravilnem uživanju povzročijo resno škodo zdravju, ne da bi se bolnik ob njihovem dajanju tega lahko zavedal. Čezmerna ali nepravilna uporaba zdravil poleg tega pomeni tveganje za finančno ravnotežje nacionalnih sistemov socialne varnosti.
Seveda Direktiva 2001/83 načeloma dovoljuje oglaševanje zdravil, za izdajo katerih zdravniški recept ni potreben in za katera ni mogoče uveljavljati nadomestila stroškov, na katera se natančneje nanaša ta nacionalna določba. Vendar morajo države članice, zato da preprečijo nastanek tveganj za javno zdravje, prepovedati vsakršno oglaševalsko vsebino, ki lahko spodbuja nesmotrno uporabo takih zdravil.
Oglaševanje zdravil, za izdajo katerih zdravniški recept ni potreben, lahko posebej pomembno vpliva na oceno in izbiro končnih potrošnikov, tako glede kakovosti zdravila kot glede količine, ki jo je treba kupiti. Poleg tega lahko oglaševanje s ceno in oglaševanje promocijskih ponudb ali prodaje zdravil v paketu z drugimi izdelki končne potrošnike privede do nakupa in uporabe teh zdravil glede na ekonomsko merilo, ne da bi bila izvedena objektivna ocena na podlagi terapevtskih lastnosti zdravil in konkretnih zdravstvenih potreb. Take oglaševalske vsebine poleg tega izenačujejo zdravila z drugimi potrošniškimi izdelki, ki so na splošno predmet popustov in znižanj cen.
Sodišče je tako zaključilo, da evropska direktiva ne nasprotuje nacionalni določbi, ki prepoveduje navedbo informacij, ki spodbujajo nakup zdravil z upravičevanjem potrebe po takem nakupu s ceno teh zdravil, z razglašanjem posebne prodaje ali z navajanjem, da se navedena zdravila prodajajo v paketu z drugimi zdravili – tudi po znižani ceni – ali z drugimi izdelki.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
