Ratio decidendi? Pravna legaliteta sodnih izvedencev

Sodni izvedenec, ki ga s sklepom imenuje in postavi pristojno sodišče, ni organ pravne osebe v smislu 148. člena Obligacijskega zakonika (OZ).¹ Ravno tako sodni izvedenci - pravno gledano - ne sodijo ne na področje javnega sektorja ne na področje javne službe. Slučajno (ali namerno) v določenih pogledih zanje veljajo še strožja pravila v primerjavi z ostalimi segmenti pravosodja.²

Zaradi dvomljive pravne legalitete in vprašljive pravne varnosti sodnih izvedencev se v članku osredotočam na posamezna določila 16., 43. in 44. člena ZSICT.³

Sodni izvedenci, cenilci in tolmači so del pravosodnega sistema. Zakon določa, da so izvedenci lahko le fizične osebe. Po veljavnem zakonu ZSICT so to osebe, imenovane za nedoločen čas, s pravico in dolžnostjo, da sodišču na njegovo zahtevo podajo izvid in mnenje glede strokovnih vprašanj, za katera tako določa zakon ali glede katerih sodišče meni, da mu je pri njegovi presoji potrebna pomoč strokovnjaka. Pri sodnem izvedenstvu gre primarno za sodelovanje strokovnjakov, ki posedujejo specifično strokovno znanje, s sodstvom.

Sodni izvedenec je pri svojem delu nevtralen, nepristranski in neodvisen ter predstavlja neodvisno pomoč sodniku le pri stroki, za katero je imenovan. Deluje v pravdnem postopku,⁴ v kazenskem postopku⁵ in v upravnih postopkih.⁶ Je pomočnik sodišča pri razjasnjevanju strokovnih vprašanj, ki so praviloma dejanske narave, in ne razlaga pravnih predpisov in pravil, ter deluje v okviru podaje izvida, mnenja oziroma cenitve v posameznem postopku. Izvedenec deluje neodvisno od strank postopka, prav tako v razmerju do njih ne sme biti odvisen in posledično pristranski. Kot nevtralno, nepristransko in neodvisno je njegovo delo namenjeno sodišču, ki deluje v korist razrešitve vprašanj, na katera sodišče samo zaradi pomanjkanja znanja specifične stroke ne more odgovoriti. Zato mora izvedenec natančno poznati svojo vlogo in odgovornost, ki poleg zavezanosti dodeljeni nalogi zajema tudi zavezanost poklicni in strokovni etiki. Ker se je njegova vloga čez čas spreminjala, predvsem v smislu strokovnosti in moralnih vrednot, se je skupaj s povečanjem odgovornosti in strokovnosti spreminjala tudi normativna ureditev. Od leta 1994, ko je pričel veljati takratni ZS, pa do leta 2018, ko je pričel veljati ZSICT, se je največkrat poseglo v 87. člen Zakona o sodiščih, ki je prej urejal področje izvedenstva in določal pogoje imenovanja sodnih izvedencev, npr. leta 2000 z navedbo pogoja osebnostne primernosti, pogojev o izobrazbi in določb o nezdružljivosti, leta 2006 pa z izpolnitvijo določb glede pogoja nekaznovanosti.

Dejstvo pa je, da področje sodnih izvedencev na določenih segmentih ni ustrezno urejeno, tudi ne po sprejemu ZSICT, predvsem pa to velja za določila njegovega 16., 43. in 44. člena, ki so deloma v območju arbitrarne narave odločanja (16. člen) ali pa dopuščajo možnost naklepnega kaznovanja izvedencev (43. in 44. člen), kot bo to obrazloženo v nadaljevanju.

ZSICT ureja pogoje in postopek imenovanja (16. člen) ter razrešitve sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev (41. in 42. člen), podaja pa tudi smernice za izdelavo izvedenskih mnenj, ki vsebujejo enotno navedbo strukture, navodil in napotkov. V 16. členu ZSICT je določeno, da je za sodnega izvedenca, cenilca ali tolmača lahko imenovana fizična oseba, ki ima ustrezno strokovno znanje,⁷ praktične sposobnosti⁸ in najmanj šest let delovnih izkušenj s področja, na katerem želi opravljati delo sodnega izvedenca. Prav tako mora biti državljan Republike Slovenije ali države članice Evropske unije in aktivno obvladati slovenski jezik. Sodni izvedenec mora imeti univerzitetno izobrazbo ali bolonjski magistrski študijski program in ne sme biti pravnomočno obsojen. Prav tako pa ne sme biti razrešen kot sodni izvedenec, cenilec ali tolmač. V 5. točki prvega odstavka tega člena je med pogoji navedena tudi osebnostna primernost kandidata za sodnega izvedenca, kot lahko v obrazložitvi najdemo v drugem odstavku istega člena.

Ta pogoj in njegova obrazložitev sta zastavljena enako, kot sta bila zastavljena v ZS pred prejemom ZSICT. Kot prav tam tudi v ZSICT ta izhaja iz negacije:

Poudariti je treba, da se je definicija nekoliko spremenila od prejšnje, v kateri je veljala dikcija utemeljenega sklepanja. Osebnostno primernost je zakon ovrednotil v okviru utemeljenega pričakovanja, pri tem pa je spremenil tudi veznik "in" med poštenostjo in vestnostjo v veznik "ali". Pogoja tako nista zapisana kumulativno, temveč ločeno, in izpolnjevanje enega od pogojev privede do osebnostne primernosti. S sprejemom ZSICT se je razširil tudi pojem osebnostne neprimernosti, in sicer na varovanje ugleda in verodostojnosti sodnega izvedenstva. Pri tem je treba poudariti, da sta ugled in verodostojnost moralni sociološki vrednoti, in ne pravna pojma, oboje pa pomeni predvsem enako - avtoriteto. Z njo povezan latinski izraz auctoritas, ki predstavlja ugled in vpliv, izhaja iz definicije znanja, sposobnosti in moči ali položaja (še iz rimskih časov) in je v bistvu namenjen prestižu, ki je veljal v času starega Rima in ki je imel prej le politično konotacijo. V konkretnem primeru bi torej z zastavljeno figurativno jezikovno rabo v zakonu lahko prišli do postavke, da imajo sodni izvedenci izjemno moč in vpliv tako v družbi kot v pravosodnem sistemu, vendar ni tako.

Očitno si je predlagatelj zakona takšno vrednotenje zamislil v kontekstu "Auctoritas, non veritas, facit legem", kar bi pomenilo, da le oblast, in ne resnica sama po sebi, ustvarja veljavo in zakon. Vendar tudi takšno normiranje ni ustrezno, saj odločanje in moč nista v rokah izvedencev. Kot že rečeno, so sodni izvedenci le del pravosodnega sistema in so pomočniki sodišča, s svojo strokovnostjo prispevajo k razrešitvi vprašanj procesnega postopka. In prav nič več. Dodatno pojmovanje moralne vrednote osebnostne primernosti v povezavi s terminom "vreden zaupanja" bi lahko našli v tretjem odstavku 87. člena ZS,⁹ ki je veljal leta 1994. V njem je zapisano, da je za sodnega izvedenca lahko imenovana oseba, ki med ostalimi pogoji iz prvega, drugega in četrtega odstavka tega člena ni bila obsojena za kaznivo dejanje, zaradi katerega bi bila moralno neprimerna za opravljanje izvedenskega dela. Vestnost in poštenost kot dva dela osebnostne primernosti je zakonodajalec vezal na pravnomočno obsodbo zaradi storitve kateregakoli kaznivega dejanja, in ne zaradi kaznivega dejanja, ki izvira iz sfere izvedenstva samega.

Tudi sintagma utemeljenega pričakovanja ima zelo arbitrarno konotacijo. Potrebno je namreč tehtanje med dvema elementoma:¹⁰ pričakovanjem in upravičenostjo pričakovanja. Po navedenem konceptu gre v celoti zgolj za subjektiven test določene osebe, zaradi česar bi takšno upravičeno pričakovanje moralo biti jasneje utemeljeno, in ne zgolj subjektivno. Zato je osebnostno primernost seveda težko dokazovati, izhajajoč iz trenutno veljavnega ZSICT, judikatura¹¹ pa ga tudi restriktivno presoja. Gre za situacije, ki jih je vnaprej nemogoče predvideti, zato ta generični pravni pojem sodna praksa od primera do primera dopolni. Ker gre v konkretnem primeru za zelo nejasno figurativno jezikovno rabo osebnostne primernosti brez jasnih in nedvoumnih meril, je pričakovanje pravne varnosti kandidatov za sodne izvedence prepuščeno subjektivni presoji presojevalca, njegovim moralnim vrednotam, ki pa so lahko drugačne od pričakovanih in v družbi sprejetih. Zakonodajalec bi takšno dvoumnost lahko razrešil z elementom pravnomočne obsodbe kandidata oziroma njegove nekaznovanosti (vpogled v to zbirko vodi prav ministrstvo za pravosodje), kot je to že bilo določeno v prej veljavnih zakonih. Obsodba kandidata namreč predstavlja objektivno okoliščino, ki je ni moč subjektivno dokazovati in iz tega izpeljati ugotovitve, da kandidat ni vreden zaupanja, ali pa utemeljenega pričakovanja, da bo izvedensko delo opravil vestno in pošteno.

Izbris iz javnega dela imenika

Citirani ZSICT v prvem odstavku 43. člena¹² določa, da če je zoper sodnega izvedenca, sodnega cenilca oziroma sodnega tolmača vložen obtožni akt zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti, ga ministrstvo najpozneje v treh dneh po seznanitvi s pravnim dejstvom izbriše iz javnega dela imenika. Vnovičen vpis v javni del imenika se opravi po prenehanju razlogov, zaradi katerih je bil opravljen izbris. Konkretno zakonsko besedilo daje različnim udeležencem možnost kaznovanja izvedencev, polje le-tega pa je izjemno široko.

Namreč, pogojeno je z vložitvijo obtožnega akta za inkriminirano kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ki povzroči izbris iz javnega dela imenika. Pogoj je, da je za takšno kaznivo dejanje zagrožena zaporna kazen več kot dve leti. Upoštevaje dejstvo, da se v Kazenskem zakoniku KZ-1 skoraj vsa kazniva dejanja preganjajo po uradni dolžnosti in da so tudi zagrožene kazni v teh primerih višje od dveh let, prav tako za kazniva dejanja, ki se pričnejo na predlog in nadaljujejo po uradni dolžnosti, ugotovimo, da določilo 43. člena ZSICT ne velja le za zasebne tožbe in lažja kazniva dejanja, za katera je zagrožena denarna kazen, opomin ali kazen zapora do enega leta. Zaradi izbrisa iz javnega dela imenika sodnega izvedenca sodišča (ne glede na njegovo npr. vrhunsko strokovnost) ne morejo več angažirati v novih primerih, razen izjemoma ob določenih pogojih.¹³ Možnost kaznovanja izvedencev je več kot očitna in na dlani, saj je v vseh primerih inkriminiranih kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, zastaralni rok najmanj deset let.¹⁴ Takšen element zakona pa ni v skladu z določbami in dubio pro reo iz prvega odstavka tretjega člena ZKP, saj zakon na nek specifičen način prejudicira krivdo posameznika in ga s tem kaznuje. Treba se je zavedati, da če je vložen ugovor zoper obtožni predlog predlagatelja (državno tožilstvo), izvenrazpravni senat, ki obravnava ugovorne navedbe, ne odloča o materialnem, temveč procesnem pravu.¹⁵ Razen v izjemnih primerih bo obtožni predlog tudi postal pravnomočen in zoper obdolženca se bo pričel kazenski postopek. Predlagatelj zakona je s tem členom odprl vrata možnostim zlorab, poleg tega pa je 43. člen ZSICT popolnoma nepotreben, saj bi ga zakonodajalec lahko združil z določili 42. in 44. člena ZSICT, kot bo to opisano v naslednjem odstavku...

Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Zoran Dimović, Ratio decidendi? Pravna legaliteta sodnih izvedencev
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 49-50, 2022

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!

-----------------------------------------
Opombe: