Za nedovoljen dokaz gre, če je pridobljen s kršitvijo ustavne ali zakonske dokazne prepovedi, torej s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic ali s kršitvijo določbe zakona o kazenskem postopku, za katero je predpisana sankcija z izločitvijo dokaza.
Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena > Kazenskega zakonika (KZ-1) ter mu izreklo denarno kazen v višini 500,00 EUR. Zoper takšno sodbo se je zagovornik obdolženca pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se izpodbijana sodba opira na uradni zaznamek, ki ne more biti dokaz, na katerega bi se sodba lahko opirala. Tak uradni zaznamek je namreč pisal policist, ki med postopkom ni bil zaslišan, poleg tega pa ga obdolženec ni podpisal.
Višje sodišče je s sodbo IV Kp 4479/2021 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
Poudarilo je, da gre za kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena > Zakona o kazenskem postopku (ZKP), če sodišče opre sodbo na nedovoljen dokaz. Dokaz ni dovoljen, če je pridobljen s kršitvijo ustavne ali zakonske dokazne prepovedi, torej s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic ali s kršitvijo določbe ZKP, za katero je predpisana sankcija z izločitvijo dokaza, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.
Na podlagi podatkov iz spisa je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje uradni zaznamek o izjavi osumljenca temu na glavni obravnavi predočilo. Ugotovilo je tudi, da nobeden od procesnih udeležencev ni podal predloga za zaslišanje policista, ki je uradni zaznamek sestavil. Sodišče je prav tako poudarilo, da je uradni zaznamek na vsaki strani podpisan s strani obdolženca ter da je bil zaznamek sestavljen po podanih ustreznih in pravilnih pravnih poukih.
V nadaljevanju je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer res delno povzelo vsebino uradnega zaznamka, vendar je iz preostale vsebine podanih razlogov mogoče ugotoviti, da je ob presojanju pravno relevantnega dejstva – ali je obdolženec vedel, da gre za tujo stvar – uvodoma zgolj ugotovilo, da je v zagovoru pred sodiščem drugače opisoval svoje védenje o lastništvu žičnate ograje. Te gole ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jo sme uporabiti za presojo verodostojnosti zagovora obdolženca, pa ni mogoče razlagati v smislu, da je sodišče prve stopnje s tem izpodbijano sodbo oprlo na uradni zaznamek o izjavi osumljenca oziroma da je na podlagi uradnega zaznamka ugotovilo pravno relevantno dejstvo. Sodišče prve stopnje je namreč dejstvo, da je obdolženec vedel, da je ograja oškodovankina, ugotovilo na podlagi presoje drugih dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi in ki so ovrgli obdolženčev zagovor. Da gre za oškodovankino ograjo, je sodišče ugotovilo zlasti na podlagi izpovedbe oškodovanke, ne nazadnje pa tudi na podlagi nelogičnega zagovora obdolženca, ki je pred sodiščem pojasnil, da je oškodovanko pred dogodkom pozival, naj svojo ograjo odstrani.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi zagovornikov očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo voljne sestavine naklepa. Kot je podrobno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je obdolženec dejanje in prepovedano posledico želel izvršiti, saj ograje ni odstranil ročno, čeprav bi takšno možnost nedvomno lahko izkoristil, niti je ni prestavil na kakšno drugo mesto, temveč je nanjo odlagal betonske temelje stare ograje, s čimer se je žičnata ograja in zastirka oškodovanke poškodovala oziroma uničila.
Kot neutemeljene je sodišče zavrnilo tudi zagovornikove navedbe, s katerimi je poskušal prikazati, da je oškodovanka privolila v poškodovanje stvari, saj je bila ob dogodku navzoča, a kljub temu ni izruvala količkov in ograje umaknila. Oškodovanka je namreč prepričljivo pojasnila, da je ravnanju obdolženca izrecno nasprotovala in ga celo prosila, naj preneha, kar je potrdila tudi priča F. F. Višje sodišče je poudarilo, da zgolj zato, ker oškodovanka ograje ni sama odstranila, nikakor ni mogoče zaključiti, da poškodovanje s strani obdolženca ni bilo protipravno.
Višje sodišče je zaključilo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Iz navedenih razlogov je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
