Aktualne procesnopravne dileme odreditve in podaljšanja pripora

V večini primerov odločanje o pripornih zadevah od vrhovnega sodišča ne zahteva znatnega intelektualnega napora in veliko časa. Mnogokrat so namreč zahteve za varstvo zakonitosti v teh zadevah vložene rutinsko, v njih pa prevladuje uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zdi se celo, da razlog za njihovo vložitev ni resnično nadejanje uspeha pred vrhovnim sodiščem, temveč povrnitev stroškov dela obdolženčevega zagovornika. Še zlasti kadar je obdolžencu dodeljen zagovornik po uradni dolžnosti. Vendar pa takšna struktura pripornih zadev v praksi ne sme voditi v letargijo vrhovnega sodišča v smislu, da so vse vložene zahteve za varstvo zakonitosti neutemeljene oziroma da ne odpirajo pomembnih pravnih vprašanj. Na pamet rečeno, se na vsakih nekaj deset zahtev za varstvo zakonitosti s področja odreditve ali podaljšanja pripora pojavi pomembno pravno vprašanje, ki ga mora vrhovno sodišče obravnavati poglobljeno.

Pripor je najtežji omejevalni poseg v kazenskem postopku, ki najgloblje posega v eno od osnovnih človekovih pravic - pravico do svobode. Pri odločanju o priporu se v najvišji meri srečujeta dve osnovni tendenci, na katerih je zasnovan sodobni kazenski postopek. Tendenca zaščite osnovnih človekovih pravic in svobode na eni ter učinkovitosti kazenskega postopka oziroma zaščite družbe pred kriminalom na drugi strani. Ravnotežje med tema tendencama je nasploh bistvo poštenega kazenskega postopka.¹ Demokratičnost posamezne procesnopravne kazenske zakonodaje se ne kaže v tem, ali omogoča omejevanje svobode v kazenskem postopku, ker to nenazadnje predvidevajo pozitivnopravne ureditve vseh držav sveta, temveč v tem, v katerih primerih in pod katerimi pogoji se to omejevanje izvršuje.² Zakonodajna ureditev pripora in njeno udejanjanje v praksi sodišč je torej lakmusov papir poštenosti kazenskega postopka in stopnje spoštovanja človekovih pravic v posamezni državi.

Aktualno procesnopravno problematiko odreditve in podaljšanja pripora, s katero se je v zadnjem času soočilo vrhovno sodišče, je mogoče razdeliti v tri sklope:

1. problematika procesnih rokov, ki jih mora sodišče upoštevati pri odreditvi pripora,

2. zagotavljanje načela kontradiktornosti in z njim povezane pravice do izjave v postopku odreditve in podaljšanja pripora ter

3. standard obrazloženosti sklepa o odreditvi in podaljšanju pripora.

Določba tretjega odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)³ v osnovi ureja dve različni procesni situaciji:

1. če je obdolžencu prostost odvzeta na podlagi sklepa o priporu, se mu mora sklep vročiti takoj ob prijetju oziroma ko je bil priveden k preiskovalnemu sodniku, privedbo pa mora policija izvršiti brez odlašanja;

2. če je bila obdolžencu odvzeta prostost brez odločbe sodišča, mu mora biti sklep o priporu vročen v 48 urah, pri čemer se začetek teka roka računa različno:

- če policija zoper obdolženca ni odredila pridržanja, teče ta rok od trenutka odvzema prostosti;

- če mu je bilo odrejeno policijsko pridržanje, se 48-urni rok za vročitev sklepa o priporu računa od trenutka prve privedbe k preiskovalnemu sodniku, ne glede na to, ali je preiskovalni sodnik zoper privedenega osumljenca odredil pridržanje ali pa ga je takoj zaslišal.⁴

Procesna situacija, ki ureja 48-urni rok za vročitev sklepa o priporu, je na prvi pogled v nasprotju z določbo 20. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava),⁵ ki določa, da mora biti ob priporu, najkasneje pa v 24-ih urah po njem priprtemu vročena pisna obrazložena odločba.

To navidezno nasprotje med zakonskim in ustavnim določilom je Vrhovno sodišče obravnavalo v sodbi XI Ips 11256/2021 z dne 16. aprila 2021.

Procesno dejansko stanje

V tej zadevi je bil obdolžencu pripor odrejen pravočasno, torej znotraj 48-urnega roka od privedbe k preiskovalni sodnici, ni pa mu bil pravočasno (v 24 urah) vročen pisni sklep o priporu.

Odločitev vrhovnega sodišča

Bistvena spoznavna vrednost navedene odločbe je, da pri odreditvi pripora sodišče ne sme spregledati določbe 20. člena Ustave, ki določa, da mora biti ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, priprtemu vročena pisna obrazložena odločba. Po Ustavi je treba torej obdolžencu sklep o odreditvi pripora vročiti v roku 24 ur od njegove odreditve. Ta rok začne teči, ko sodnik obdolžencu sklep o odreditvi pripora ustno naznani, torej po koncu njegovega zaslišanja. Če se 24-urni rok, ki ga za vročitev obrazloženega sklepa o odreditvi pripora določa Ustava, izteče prej kot 48-urni zakonski rok, sodnika zavezuje rok, ki ga določa Ustava.

Po presoji vrhovnega sodišča je bil zaradi zamude 24-urnega roka za vročitev pisne obrazložene odločbe o priporu kršen 20. člen Ustave in tretji odstavek 202. člena ZKP, vendar ta kršitev ni narekovala razveljavitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora. Čeprav je imela zamuda pri vročitvi sklepa za posledico odložitev obdolženčeve pravice do učinkovite pritožbe, obdolžencu ta pravica ni bila odvzeta, saj je njegova obramba zoper sklep o odreditvi pripora vložila pritožbo, zunajobravnavni senat pa je o njej pravočasno odločil.

Razčlenitev stališča vrhovnega sodišča

Znano je, da je največja nevarnost zlorabe pooblastil državnih organov in nehumanega ravnanja s posameznikom v zgodnji fazi omejevanja njegove svobode. Zato je namen ureditve, ki zagotavlja osebi, ki ji je odvzeta prostost, da je brez odlašanja in avtomatično (ne le na njeno zahtevo) privedena pred sodišče, prav zaščita njenega položaja in pravic. Stroge časovne omejitve odvzema prostosti brez odredbe sodišča ne dopuščajo širokega tolmačenja, ker bi relativiziranje hitrosti postopanja poseglo v samo bistvo pravic osebe, ki ji je odvzeta prostost.⁶

Podoben namen ima ustavna in zakonska ureditev, ki zagotavlja, da je osebi, ki ji je odvzeta prostost zaradi suma, da je storila kaznivo dejanje, čim prej vročena pisna odločba o priporu. S tem se ji zagotoviti učinkovito varovanje njene pravice do hitre seznanitve s pisno utemeljitvijo razlogov za odvzem prostosti, zoper katero ima možnost vložiti pravno sredstvo.

Temu namenu je vrhovno sodišče sledilo tudi v obravnavanem primeru. Ugotovilo je kršitev (ustavnega) roka za vročitev pisnega sklepa o priporu, od vročitve katerega začne teči kratki, 24-urni rok za pritožbo, kar je imelo za posledico, da je bila obdolženčeva možnost za vložitev pritožbe časovno nekoliko odmaknjena. Vendar pa ta kršitev sama po sebi ni vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora, ker sta obdolženec oziroma njegova obramba kljub zamudi pri vročitvi pisnega sklepa o odreditvi pripora imela možnost vložiti pritožbo, ki sta jo v obravnavanem primeru tudi izkoristila.

Procesno situacijo, v kateri 24-urni ustavni rok za vročitev pisnega sklepa o odreditvi pripora izteče pred 48-urnim zakonskim rokom, je mogoče zaradi lažjega razumevanja ponazoriti na konkretnem, sicer izmišljenem primeru:

Policija je obdolženca, ki mu je bilo pred tem odrejeno policijsko pridržanje, privedla k preiskovalnemu sodniku. Ta z odreditvijo pripora in vročitvijo pisnega odpravka sklepa ni odlašal do izteka 48-urnega roka,⁷ temveč je opravil priporni narok, zaslišal obdolženca in na primer šest ur po obdolženčevi privedbi, po njegovem zaslišanju, ustno naznanil, da zoper njega odreja pripor. V tem primeru bo rok 24 ur ustavni rok za vročitev pisne odločbe, ki je začel teči šesto uro od privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku, ko mu je ta ustno naznanil, da zoper njega odreja pripor, nastopil s potekom 30. ure od njegove (prve) privedbe k preiskovalnemu sodniku, torej 18 ur pred potekom roka, ki ga predvideva določba tretjega odstavka 202. člena ZKP.

Zagotavljanje načela kontradiktornosti in z njim povezane pravice do izjave v postopku odreditve in podaljšanja pripora

Pravice stranke do seznanitve in opredelitve glede vseh dejstev in okoliščin, ki utegnejo vplivati na njen pravni položaj, je ena temeljnih procesnih garancij, ki mora biti zagotovljena v vsakem sodnem postopku. Glede na težo posega v človekove pravice, ki jo predstavlja pripor, v postopku njegove odreditve oziroma podaljšanja pa še toliko bolj.

Pravica do izjave oziroma kontradiktornosti izhaja iz določbe 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), konkretizirana pa je v določbi 29. člena Ustave (temeljna pravna jamstva v kazenskem postopku). Bistvo te pravice je, da mora imeti stranka ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako do dejanskih kot do pravnih vidikov zadeve in tako vpliva na odločitev v postopku, ki se nanaša na njene pravice in pravne interese. Da ta pravica ni le navidezna, pač pa realna in učinkovita, mora biti stranki predhodno omogočeno, da izve za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Šele potem lahko o njih odloči sodišče. Načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli do vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko na njeno škodo vplivale na odločitev sodišča.⁸

Vrhovno sodišče se je že pred več kot dvema desetletjema zavedalo pomena pravice do izjave v postopku odreditve pripora. V načelnem pravnem mnenju z dne 16. junija 1999 je zapisalo, da mora državni tožilec obrazložiti okoliščine, ki vplivajo na odločitev o priporu. To pomeni, da če državni tožilec izjavi, da bo zahteval uvedbo kazenskega postopka in predlagal odreditev pripora, mora v predlogu za odreditev pripora obrazložiti okoliščine, ki narekujejo njegovo odreditev, in opisati kaznivo dejanje, ki naj bi ga osumljena oseba storila. Poleg tega mora navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Če tega ne stori, je namreč obdolžencu oziroma njegovi obrambi onemogočeno, da bi lahko v odgovoru podala svoja stališča in predloge v zvezi s predlogom za odreditev pripora.

Vrhovno sodišče se je z vprašanjem pravice do izjave pri odločanju o priporu v zadnjem času poglobljeno ukvarjalo v treh odločbah:

Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi XI Ips 11256/2021 z dne 4. novembra 2021

Procesno dejansko stanje

V tej zadevi je državno tožilstvo predlog za podaljšanje pripora zoper obdolženca podalo v obtožnici. Sodišče je najprej skušalo z zagovornico vzpostaviti telefonski stik, vendar pri tem ni bilo uspešno. Obdolženčevi zagovornici je po elektronski pošti poslalo izvod "obtožnice" z opozorilom, da lahko v 24-ih urah poda odgovor o predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora. Zagovornica na predlog za podaljšanje pripora ni odgovorila, temveč je sodišču s priporočeno pošiljko poslala dopis, da ni prejela obtožnice, temveč pisanje, ki ni bilo podpisano in opremljeno z žigom. Kasneje je ugotovila še, da v njem manjkajo številne sprotne opombe. Sodišče je dan pred prejemom tega dopisa pripor zoper obdolženca podaljšalo in štelo, da je bila njegova zagovornica s predlogom za podaljšanje pripora seznanjena, vendar se o njem ni izjavila. Podpisano in z žigom državnega tožilstva opremljeno obtožnico, ki je vsebovala sprotne opombe, je obdolženčevi zagovornici priporočeno po pošti vročilo več kot teden dni po podaljšanju pripora. Obdolženčeva obramba je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljala kršitev pravice do izjave, ker zagovornica ni imela možnosti, da se s predlogom za podaljšanje pripora seznani in do njega opredeli.

Odločitev vrhovnega sodišča

Vrhovno sodišče je pri odločitvi izhajalo iz določbe 29. člena Ustave in drugega odstavka 72. člena ZKP, iz katerih nedvomno izhaja pravica obdolženca do vročitve obtožnice s predlogom za podaljšanje pripora in nato spoštovanje 24-urnega roka, do izteka katerega ima obramba pravico, da se izjavi o okoliščinah in dejstvih, ki so navedeni v predlogu, in dokazih, na katere se predlog opira. Pri tem ima tudi možnost ponuditi nasprotna dejstva.

Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, ker je ugotovilo, da sta bili v obravnavanem primeru podani dve medsebojno povezani kršitvi, ki sta skupaj privedli do zaključka, da obdolžencu ni bila dana ustrezna možnost, da se pred odločitvijo o podaljšanju pripora seznani s predlogom za njegovo podaljšanje in vloženo obtožnico ter se o predlogu izjavi.

Prvič: Sodišče je kršilo pravila o vročanju, ker je obdolženčevi zagovornici obtožnico vročilo po "navadni elektronski pošti", pravilno pa ji je bila vročena šele več kot teden dni po podaljšanju pripora.

Drugič: "Obtožnica", ki je bila zagovornici posredovana po elektronski pošti, ni bila le nepodpisana in neopremljena z ustreznim žigom, temveč je iz nje izpadlo kar 108 sprotnih opomb, ki so vsebinsko pojasnjevale izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov. Dokument, ki je bil zagovornici vročen po "navadni elektronski pošti", torej ni bil vsebinsko skladen z vloženo obtožnico.

Vrhovno sodišče je sklenilo, da so v obravnavanem primeru kršena temeljna jamstva poštenega postopka, ker se obramba do predloga za podaljšanje pripora, podanega v obtožnici, lahko opredeli šele, ko je seznanjena s tistim delom obtožnice, v katerem je podana obrazložitev utemeljenega suma. Posledično začne 24-urni rok za izjavo o predlogu za podaljšanje pripora teči šele od vročitve celotne obtožnice.

Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 25329/2021 z dne 11. julija 2022

Procesno dejansko stanje

Zoper obdolženca je bil odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti s tako imenovanim "odložnim rokom". Sklep o odreditvi pripora mu je bil vročen šele 17. dan po tem, ko so ga tuji varnostni organi izročili Republiki Sloveniji, pred tem pa je sodišče celo že odločilo o podaljšanju pripora.⁹ Obdolženec pred sodiščem o pripornih razlogih in obstoju utemeljenega suma očitanega mu kaznivega dejanja ni bil zaslišan. Ne ob začetku izvrševanja pripora ne potem, ko mu je bil vročen sklep o njegovi odreditvi.

Odločitev vrhovnega sodišča

Vrhovno sodišče je v takšnem ravnanju sodišča prve stopnje prepoznalo kršitev obdolženčevih ustavnih in konvencijskih pravic, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavilo.¹⁰ Sporočilo navedene odločbe je, da je treba obdolžencu, tudi v primeru odreditve tako imenovanega "pripora z odložnim rokom", katerega izvrševanje nastopi šele, ko je obdolženec prijet oziroma (če se skriva v tujini) izročen naši državi, zagotoviti pravico do izjave. Pred sodiščem ga je treba zaslišati in mu omogoči, da se o obstoju utemeljenega suma in pripornih razlogih izjasni takoj po predaji oziroma prijetju.

Razčlenitev stališča vrhovnega sodišča

Ko se obdolženec skriva ali je na begu, predhodna kontradiktornost po naravi stvari ni mogoča, ker obdolženec sodišču ni dosegljiv. Pred odreditvijo pripora naroka v njegovi navzočnosti ni mogoče izvesti, obdolžencu pa praviloma tudi ni mogoče vročiti sodnih pisanj.

V oči bode vprašanje, kakšen je smisel zaslišanja obdolženca po tem, ko je pripor zoper njega že odrejen. Na dilemo o smiselnosti zagotovitve naknadne kontradiktornosti je mogoče odgovoriti na dveh ravneh:

Prvič: Spoštovanje pravice do izjave je vrednota sama po sebi. Ta pravica namreč temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva. Stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka. Obdolžencu omogoča vlogo subjekta v kazenskem postopku, in ne zgolj objekta oziroma predmeta dokazovanja, o katerem je treba ugotoviti materialno resnico. Če je namreč stranka zgolj objekt pravnega postopka, tako da se ne more izreči o pomembnih vprašanjih pred izdajo končnega akta, je s tem ipso facto poseženo v njeno pravico do človekovega dostojanstva. Zaslišanje obdolženca takoj po prijetju in predaji sodišču, četudi po že sprejeti, vendar (kot bo prikazano v nadaljevanju) še ne dokončni odločitvi o odreditvi pripora, priprti osebi zagotavlja, da je pred sodiščem slišana. S tem postane v prvi vrsti subjekt, in ne zgolj objekt kazenskega postopka.

Konkretno - situacija, ko je obdolženec več tednov v priporu, pa pred sodiščem še ni bil zaslišan in ni imel možnosti povedati svojega videnja zadeve, s katero se je srečalo vrhovno sodišče v obravnavani zadevi, ni le v očitnem nasprotju s temeljnimi tendencami sodobnega kazenskega postopka, temveč se upira tudi splošnemu občutku pravičnosti.

Drugič: V skladu z določbo četrtega odstavka 202. člena ZKP se sme obdolženec zoper sklep o priporu pritožiti na zunajobravnavni senat v štiriindvajsetih urah od ure, ko mu je bil sklep izročen. Če je priprti prvič zaslišan po preteku tega roka, se lahko pritoži ob tem zaslišanju, preiskovalni sodnik pa mora pritožbo s prepisom zapisnika o zaslišanju in sklep o priporu poslati senatu. Kazenski postopnik torej izrecno predvideva procesno situacijo, ko je obdolženec (prvič) zaslišan šele po odreditvi pripora. V tem primeru mu zakon daje pravico do posebne pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora, ki jo lahko uresniči na samem zaslišanju.

Upoštevanje to zakonsko določbo, zahteva za zaslišanje obdolženca po že odrejenem priporu dobi nov, drugačen pomen. Ne le da lahko obdolženec ob tem zaslišanju vloži samostojno pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora, navede lahko tudi nova dejstva in okoliščine, vezane na obstoj utemeljenega suma in pripornih razlogov ter na sorazmernost odrejenega ukrepa, ki jih bo moral senat, ki bo odločal o pritožbi, upoštevati pri svoji odločitvi in se do njih opredeliti.

Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi XI Ips 19156/2021 z dne 9. septembra 2021

Procesno dejansko stanje

V tej zadevi je preiskovalni sodnik vrhovnemu sodišču, ki je na predlog državnega tožilstva odločalo o podaljšanju pripora, skupaj s predlogom posredoval pojasnilo. V njem je povzel dotedanji tek postopka in pojasnil, katera preiskovalna dejanja še namerava opraviti med preiskavo. Dodal je, da je sklep o uvedbi preiskave postal pravnomočen, zaradi česar meni, da je zoper obdolženca podan utemeljen sum storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Obdolženčeva obramba je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljala, da s pojasnili preiskovalnega sodnika ni bila seznanjena pred odločanjem o podaljšanju pripora, zato se o njih ni mogla izjaviti.

Presoja vrhovnega sodišča

Vrhovno sodišče v okoliščini, da obdolžencu oziroma njegovemu zagovorniku ni bilo vročeno pojasnilo preiskovalnega sodnika, ni prepoznalo kršitve pravice do obrambe oziroma iz nje izhajajoče pravice do izjave. Pri tem je izhajalo iz vsebine pojasnila v konkretnem primeru, v katerem preiskovalni sodnik ni navedel nič takšnega, kar ne bi bilo razvidno že iz podatkov kazenskega spisa, s katerim je razpolagalo sodišče pri odločanju o podaljšanju pripora. Zaključilo je, da izjava preiskovalnega sodnika tudi glede obstoja utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nima dodatne spoznavne vrednosti, ker je vrhovno sodišče, ki je odločalo o podaljšanju pripora, nastop pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave upoštevalo po uradni dolžnosti...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Vavken Luka, Aktualne procesnopravne dileme odreditve in podaljšanja pripora
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 48, 2022

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!

-------------------------------------------------