Novela Zakona o sodnem svetu (ZSSve)1 je uvedla nov organ, na prvi pogled obetajoč in sodnikom prijazen. Gre za Komisijo za etiko in integriteto (KEI), ki naj bi bila sodnikom v pomoč pri reševanju etičnih dilem. Ukvarjala naj bi se z ravnanji sodnikov ter jih ocenjevala z vidika Kodeksa sodniške etike.2 Ustanovitev KEI lahko zato samo pozdravimo. Je nujen spremljevalec Kodeksa. Brez foruma, ki na konkretnih primerih podaja njegovo razlago, pove, kaj v resnici neko nadvse odprto načelo sploh pomeni, bi bil Kodeks le nedelujoč spisek dobrih želja, praznih obljub in lepih besed. Tudi etična načela so norme, ki zaživijo šele z uporabo in razlago na konkretnih primerih, ki jih zapolnjuje z operativno vsebino. KEI je zato videti kot telo, prek katerega izrečenih mnenj, smernic in priporočil etična načela šele zaživijo v praksi, in s tem kot gremij, ki utrjuje sodniško etiko. S tem naj bi pomembno prispevala k dvigu kvalitete opravljanja sodniške službe, krepila ugled in spoštovanje sodniškega poklica in sodstva nasploh ter tako pomembno prispevala k uveljavitvi vladavine prava.
Če k deontologiji deontologije dodamo še samoumevno moralno etično izvenserijskost članov KEI, se idealistična slika te institucije zaokroži v vsej svoji veličini. Člani tega telesa naj bi nesporne moralne avtoritete, pravniške in moralno-etične persone, ki so kot take prepoznane tako med sodniki kot širše v strokovni in tudi splošni javnosti - tako po svoji modrosti kot po dejanjih, strokovnih in znanstvenih dosežkih na tem področju ter po neizbrisni sledi v pravu ter na področju filozofije morale in etike. Člani etične komisije bi morali biti etične kapacitete, ki presegajo druge sodnice in sodnike, katerih ravnanja moralno-etično presojajo. Sodniki bodo sprejemali njihove etične sodbe, če bodo tisti, ki jih izrekajo, izpričane moralne in strokovne avtoritete. Ko gre za take vrednostne sodbe, namreč legitimnost tistega, ki jih izreka, presega avtoriteto organa kot takega - in njegovo oblastno pozicijo. Najbolj prav pri etiki velja, da mora etična prepričljivost kot preplet argumentativne prepričljivosti z ugledom govorca, ki te sodbe izreka, biti nad oblastno močjo organa in njegovo pravno utemeljenostjo.
Vse to izrisuje najstvo, idilično podobo, ki pa v značilnem slovenskem tranzicijskem in kronističnem, ali kot temu pojavu pravi Adam Podgórecki, kontekstu "dirty togetherness"3 ter s tem povezanim korporativističnem ustroju sodstva daje slutiti, da so morda na prvi pogled dobri nameni zgolj tlakovci poti, ki vodi v pekel. Pogled od daleč in pogled s stroge formalne perspektive me zato spominja na uvodne sekvence mojstrovine Davida Lyncha Modri žamet: majhno idilično mestece Lumbertown, kjer mizanscena gledalca navdaja s pomirjujočim občutkom reda, varnosti in urejenosti, ko gasilec, čigar edino delo je kvečjemu reševanje kake na drevesu zaplezane mačke, stoječ na gasilskem avtomobilu počasi, mirno, kot po olju oddrsi iz kadra - in s tem zastavi usodno vprašanje, ki preveva celoten film: je od vsega tega sploh kaj resnično?
Poglejmo, kaj se v resnici dogaja za zapeljivim zunanjim videzom KEI.
A še prej beseda ali dve o tem, kaj jo je prineslo in od kod je le prišla. Kot prvo, KEI je organ, ki ne deluje iz formalne, pač pa predvsem iz vsebinske avtoritete. Ker se je v zadnjih primerih ukvarjala predvsem s sodnikovo svobodo izražanja, še posebej kadar pred KEI obravnavani sodnik razmišlja in piše o negativnih pojavih v sodstvu in opozarja na nevarnosti koruptivnih praks, ki se jim izpostavljajo vodstvene strukture, je treba za pravilno razumevanje vloge in pomena te komisije, ki presoja nravnost sodnikovega izvrševanja človekove pravice do svobode izražanja, nujno upoštevati namen njene ustanovitve. Ta je bila ustanovljena na priporočilo GRECO - skupine držav proti korupciji, ki je dne 12. decembra 2014 v četrtem krogu ocenjevanja (Preprečevanje korupcije pri poslancih, sodnikih in tožilcih) sprejela Poročilo o izpolnjevanju priporočil - Slovenija. V tem dokumentu je v oddelku (ali podnaslovu) "Preprečevanje korupcije pri sodnikih" pod robno št. 20 navedeno, da "predlog sprememb in dopolnitev predvideva tudi ustanovitev novih komisij za etiko in integriteto pri sodnem svetu in državnotožilskem svetu". Pojasnjeno je, da bosta "[t]i komisiji [...] dajali načelna mnenja o kršitvah enega ali drugega etičnega kodeksa" ter "sprejemali smernice in priporočila glede izpolnjevanja standardov etike in integritete, navzkrižja interesov in primerov, ko (nekdanji) sodniki in tožilci odidejo v zasebni sektor". Namen KEI, ustanovljene na priporočilo GRECO, je jasen in nedvoumen: preprečevanje korupcije pri sodnikih.4
Ko je tako, že pri prvem koraku naletimo na protislovje. Komisija, ustanovljena z namenom preprečevanja korupcije pri sodnikih, se praviloma aktivira predvsem zoper sodnike, ki v člankih in javnih nastopih opozarjajo na določene nepravilnosti v sodstvu, še huje, zoper tiste, ki si drznejo zavzemati določena pravna stališča, ki določenim (vplivnim) sodnikom niso všeč. Da je absurd še večji, se KEI ne sproži zavoljo omejevanja katerekoli svobode izražanja o čemerkoli, ampak ravno svobode izražanja in opozarjanja na nevarnosti tistega, pred čemer naj bi glede na namen, zaradi katerega je bila sploh ustanovljena, varovala. Zato obstaja resna nevarnost, da je KEI lahko uporabljena, ne bom rekla zlorabljena, za namen, ki je diametralno nasproten tistemu, zaradi katerega je bila ustanovljena.
Tiho pretvarjanje mehkega prava v trdo pravo
Ne glede na pravkar povedano nosijo telesa, kakršno je KEI, v sebi še nadaljnje nevarnosti. Dovolj je v tej zvezi opozoriti na problem pretvarjanja mehkega prava v trdo pravo, na kar, ko gre za institucionalno neprimerljivo manj sporne fenomene, opozarja Kosař.5 V primeru KEI je spornost še toliko bolj zaostrena:
1. ker gre za organ z izrazito šibko vhodno legitimnostjo (člane imenuje Sodni svet med prijavljenimi kandidati, pri čemer Zakon o sodnem svetu za imenovanje na ta položaj ne postavlja nikakršnih meritokratskih meril),
2. ker je postopek pred tem organom pravno neurejen in zato poljuben, prepuščen sprotnemu ter ad hoc navdihu njegovih članov,
3. ker obravnavani sodnik posledično v tem postopku ne uživa temeljnih jamstev poštenega postopka, vključno s pravnim sredstvom,
4. ker je aktivnost tega organa v marsikaterem primeru usmerjena v omejevanje svobode izražanja, pri čemer ima že sama uvedba postopka (sprejem pobude v obravnavo) škodljive ohladitvene in celo zastraševalne učinke za to svoboščino (t. i. chilling effect) in
5. ker ima še kako prav profesor Gianluigi Palombella (o njegovi reputaciji kot enem od najuglednejših svetovnih teoretikov s področja filozofije in teorije prava ni treba izgubljati besed), ko opozarja pred t. i. "etikizacijo" prava in pred nevarnimi pastmi pravnega moraliziranja, ko se obe področji urejanja človeškega sobivanja, pravo in morala, prelivata, zaradi česar se izgublja ločnica med "prav" in med "dobro". Ravno to je bila ena od značilnosti totalitarnih režimov.6 Tako je že pred skoraj osemdesetimi leti eminentni zgodovinar konstitucionalizma H. C. McIlwain ugotavljal, da je največja nevarnost vladavini prava in človekovim pravicam (v njegovem izrazoslovju: "Obstaja neprestana grožnja pravicam osebnosti, ki so nam najdražje - svoboda misli in izražanja, domneva nedolžnosti, svoboda pred arbitrarnim odvzemom prostosti, krutim in ponižujočim ravnanjem")7 poroznost prava za vdore arbitrarnosti in samovolje oblastnih odločevalcev.
Omenjeni erudit pravi takole:
"Kjer vladavine prava ni, pravičnost ali 'pravica' nima ščita in ni zagotovljen filter pred naključnostjo ali absolutnostjo etike, to je pred 'tiranijo vrednot', ki lahko je, in je pogosto tudi bila totalitarna."8
V mladih demokracijah, v postkomunističnih državah in sploh v državah s šibko, še ne dovolj ukoreninjeno ter s slabo delujočo vladavino prava pomenijo razne komisije s širokimi moralno-etičnimi prerogativami, ki fluidno ter hkrati lahkotno presojajo moralnost in etičnost določenih dejanj, v postopkih brez garancij poštenega postopka izrekajo etične obsodbe, ki lahko imajo za posameznika zelo hude posledice ter igrajo nekakšno vlogo nravstvene, moralne policije, resno nevarnost za zlorabe in grožnjo nadaljnje oslabitve vladavine prava. Niso namreč redki primeri, ko se v demokratično še slabo razvitih državah komisije s podobnimi pooblastili zlorabljajo za namen, ki je nasproten tistemu, zaradi katerega so bile vzpostavljene, ter za eliminacijo politično motečih posameznikov. Ali - ko gre za slovensko KEI - za sramotenje in diskreditacijo vodstveni strukturi ne dovolj vdanih in lojalnih posameznikov.
Take komisije morajo zato delovati skrajno previdno in zadržano, predvsem pa morajo spoštovati temeljna aksiološka soglasja tako v družbi, kjer delujejo, kot širše v regionalnem prostoru, ki mu pripadajo. To pomeni, da njihove odločitve nikoli ne smejo biti protiustavne in nikoli ne smejo nasprotovati Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar pomeni, da morajo biti skladne z judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, katerega prerogativa je razlagati ta instrument z učinki erga omnes.
Poleg tega in predvsem pa mora biti KEI zakonito sestavljena. In prav to je srž problema.
Nezakonita sestava KEI
Menim, da je sedanja sestava KEI nezakonita. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZSSve komisijo sestavlja pet sodnikov. Sodnik je tisti, ki opravlja sodniško službo pri posameznem sodišču v Republiki Sloveniji. To jasno izhaja tudi iz besedila Zakona o sodniški službi (ZSS),9 ki v prvem členu določa, da je sodnik izvoljen v sodniško funkcijo in dobi položaj, ki mu ga zagotavljata ustava in zakon, ki ureja organizacijo in pristojnost sodišč ter ta zakon. V isti določbi je v drugem odstavku opredeljeno, da je sodnik v službenem razmerju z Republiko Slovenijo. V drugem členu tega zakona je določeno, da mora sodnik pri uresničevanju svojih pravic vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja. Po tretjem členu tega zakona pa sodnik ne sme opravljati funkcij ali dejavnosti, ki so nezdružljive s sodniško funkcijo. Tudi iz vsega nadaljnjega besedila zakona je razvidno, da se naziv sodnik nanaša izključno in samo na aktivnega sodnika, torej tistega, ki opravlja sodniško službo (določbe o sodniških plačah, imuniteti, napredovanju, premestitvah, disciplinski odgovornosti, nezdružljivosti funkcije, pravica do izobraževanja itd.). Da je termin sodnik uporabljen izključno za sodnika, ki opravlja sodniško službo, izhaja tudi iz ZSSve (glej člene 19, 20 itd.) ter celotnega besedila Ustave od 125. do 134. člena, nenazadnje pa tudi iz Poslovnika SS, predvsem iz določbe 34. člena, ki govori o prenehanju članstva v tej komisiji (če sodnik ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, če mu je izrečena disciplinska sankcija itd.)...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Barbara Zobec, Legitimnost in zakonitost Komisije za etiko in integriteto
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 46-47, 2022
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
-------------------------------------
Opombe:
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
