Sodba presenečenja pomeni, da je sodišče sprejelo odločitev na podlagi drugačne pravne ocene, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, oziroma je svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero stranka ob zadostni skrbnosti ni mogla računati. Sodba presenečenja je povezana s pravico stranke, da se izreče o dejstvih in dokazih, kamor spada tudi pravica stranke, da se v postopku izreče o pravni podlagi spora oziroma o pravnih vprašanjih.
V zadevi I Cpg 156/2022 je višje sodišče nasprotovalo stališču toženk, da bi morebitna sprememba odločbe pred sodiščem druge stopnje za toženki predstavljala »akt presenečenja«.
Sodišče razloguje, da o sodbi presenečenja ne govorimo v primerih, ko sodišče svojo odločitev opre na dokazno presojo, s katero se pritožnik ne strinja. O sodbi presenečenja tudi ni govora takrat, kadar sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela in se nanjo sklicevala. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, bodisi kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore (smiselno enako je odločilo Vrhovno sodišče v sodbi VSRS II Ips 75/2016, v kateri je poudarilo, da prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku – in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic).
V drugi zadevi, I Cpg 963/2017, je višje sodišče poudarilo, da bi za sodbo presenečenja šlo, če bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih niti ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.
O prepovedi sodbe presenečenja je večkrat odločalo tudi Ustavno sodišče. V odločbi Up-312/03 je poudarilo, da je sodba, ki jo je sodišče oprlo na pravno odločilna dejstva, glede katerih pritožnici ni omogočilo, da bi jih spoznala, sodba presenečenja. Nižjestopenjsko sodišče pritožnici ni omogočilo, da bi lahko učinkovito izkoristila svojo pravico do izjave v postopku, s čimer je kršilo 22. člen > Ustave RS. Višje sodišče ob odločanju o pritožničini pritožbi te kršitve ni odpravilo in je s tem prav tako kršilo pritožničino pravico iz 22. člena Ustave. Čeprav je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da mora sodišče stranko opozoriti, če ta ni navedla vseh pravno odločilnih dejstev oziroma ni ponudila ustreznih dokazov zanje, pa to ne pomeni, da bi sodišče moralo ves čas paziti na to, da stranko pouči o vseh mogočih pravnih podlagah in vidikih, ki jih je stranka prezrla ali zmotno razlagala. Ne nazadnje je dolžnost stranke, da se skrbno pripravi na zadevo. Sodišče je to dolžno storiti le v primeru, ko stranka kljub potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, da se bo sodišče oprlo na določeno pravno normo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
