Evropsko sodišče je ugotavljalo, ali irskemu ponudniku telekomunikacij pri zagotavljanju univerzalne storitve nastajajo neto stroški, ki zanj pomenijo neupravičeno breme.
Tista oziroma tiste pravne osebe, ki zagotavljajo univerzalno storitev – to pomeni zagotavljanje minimalnega nabora storitev za vse končne uporabnike po dostopni ceni – lahko nekatere storitve za nekatere končne uporabnike zagotavljajo po cenah, ki odstopajo od tistih, ki izhajajo iz normalnih tržnih pogojev. Pri tem je pomembno, da se breme neto stroškov povrne na konkurenčno nevtralen način.
Družba Eircom je prvotni monopolni operater na irskem trgu telekomunikacij. Regulativna komisija je to podjetje leta 2003 določila za edinega ponudnika univerzalne storitve, ki do danes ostaja edini operater na Irskem, ki zagotavlja dostop na določenih točkah ter glasovne storitve in plačljive javne telefone.
Na podlagi nacionalne zakonodaje je družba vložila zahtevo za financiranje neto stroškov za zagotavljanje univerzalne storitve, ki pa ji regulativna komisija ni ugodila, češ da obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve med letoma 2010 in 2015 zanjo ne pomenijo neupravičenega bremena. Regulativna komisija je s petimi spornimi odločbami zavrnila uporabo mehanizma razdelitve.
V sporu je irsko višje sodišče prekinilo odločanje ter na Sodišče EU naslovilo vprašanje v zvezi z razlago Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah), in sicer, ali mora nacionalni regulativni organ za presojo, ali neto stroški obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve pomenijo neupravičeno breme za operaterja, ki so mu take obveznosti naložene, preučiti značilnosti tega operaterja ob upoštevanju njegovega položaja v primerjavi s položajem njegovih konkurentov na zadevnem trgu.
Sodišče EU je v sodbi C-494/21 najprej opozorilo, da pojem »neupravičeno breme« v Direktivi o univerzalnih storitvah ni opredeljen. Je pa v zadevi Base in drugi (C-389/08) ugotovilo, da neto stroški univerzalne storitve ne pomenijo nujno neupravičenega bremena za vsa zadevna podjetja ter da ni vsak neto stroškek zagotavljanja univerzalne storitve tudi sam po sebi že podlaga za nastanek pravice do nadomestila. Sodišče je zaključilo, da je neupravičeno breme, ki ga mora nacionalni regulativni organ ugotoviti pred vsakim plačilom nadomestila, breme, ki je za posamezno zadevno podjetje neupravičeno glede na njegovo zmožnost nositi to breme, ob upoštevanju vseh njegovih značilnosti, vključno z obsegom sredstev, ekonomskim in finančnim stanjem ter tržnim deležem.
Vsak nacionalni organ bi moral na splošno in neosebno določiti merila, na podlagi katerih je mogoče določiti mejni prag, nad katerim je mogoče breme šteti za neupravičeno glede na značilnosti. Nato je treba glede na ta merila posamično preučiti položaj vsakega zadevnega podjetja. Ob tem je sodišče poudarilo, da je treba ob vsakem upoštevanju tržnega deleža ponudnika univerzalne storitve tega primerjati tudi z drugimi ponudniki na trgu. Zgolj ugotovitev elementov, ki se nanašajo na tržni delež navedenega ponudnika, obravnavan izolirano, namreč ne omogoča izpeljave koristnih sklepov brez primerjave s tržnimi deleži, ki jih imajo njegovi konkurenti. Ti sklepi se lahko razlikujejo glede na število konkurentov, prisotnih na trgu, morebitne povezave med njimi ali celo različne sektorje zadevnega trga, v katerih so ti konkurenti prisotni. Sodišče je prav tako poudarilo, da nadomestilo, ki ga prejmejo podjetja za opravljanje nekaterih storitev za nekatere končne uporabnike po cenah, ki odstopajo od tistih, ki izhajajo iz normalnih tržnih pogojev, ne sme povzročiti izkrivljanja konkurence, če ta podjetja prejmejo nadomestilo za nastale specifične neto stroške in če se breme neto stroškov povrne na konkurenčno nevtralen način.
Na postavljeno predhodno vprašanje je sodišče odgovorilo, da je treba 12. in 13. člen Direktive o univerzalnih storitvah razlagati tako, da pristojnemu nacionalnemu regulativnemu organu za presojo, ali neto stroški obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve pomenijo neupravičeno breme za operaterja, ki je zadolžen za izpolnjevanje takih obveznosti, nalagata, da preuči značilnosti tega operaterja ob upoštevanju njegovega položaja glede na položaj njegovih konkurentov na zadevnem trgu.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
