In čisto ném
z zlim vetrom grem,
sem mu igrača,
in me
zdaj sem, zdaj tja,
kot mrtev list obrača.[1]
- Paul Verlaine
Ponovno je nastopila doba rivalstva velikih sil in karizmatičnih voditeljev z avtoritarnimi (vsaj) težnjami. Vojne na vzhodnih mejah in na Bližnjem vzhodu povzročajo v Evropski uniji energetsko in varnostno negotovost. Slednjo dodatno potencira trenutna nepredvidljivost Združenih držav Amerike, ki so bile dolga desetletja garant varnosti v tem koncu sveta, v zvezi z varnostnimi zagotovili zveze NATO. Evropska unija je zaenkrat v svojem delovanju bolj kot ne fragmentirana. Zaupanje v Bruselj je sicer blizu rekordnim ravnem, vendar vzpon različnih skrajnih, tudi evroskeptičnih političnih opcij na nacionalnih ravneh in dejstvo, da je Evropska unija trenutno zadnje odprto ideološko bojišče na svetu, v prihodnost vnašajo nove elemente nestabilnosti.
V takšnih okoliščinah se kaj hitro lahko zgodi, da bomo Slovenci in Slovenke v prihodnjih desetletjih ponovno soočeni z eksistenčnimi tveganji. Imamo strateško pomembno lego, ki je hkrati izpostavljena in skrajno omejeno trdo moč. Tako se ne moremo zanašati na Bruselj, Washington ali abstraktne zaščite, ki jih zaenkrat sicer še učinkovito nudita NATO in EU. Moja osrednja trditev je jasna: dolgoročno preživetje Slovenije kot suverene in varne države je pomembno podpreti s strateškim približevanjem Višegrajski skupini (Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška). Pripadamo skupnemu, relativno razdrobljenemu centralno in vzhodnoevropskemu teritoriju med velikimi narodi, katerega pomen priznavajo interesne iniciative, kot so Tri morja in 14+1.
Takšno približevanje ne pomeni opuščanja Evropske unije, NATO ali odmik od dobrih odnosov v jugovzhodni Evropi in na Zahodnem Balkanu. Gre za smiselno in deloma pragmatično iskanje ravnotežja v svetu, v katerem so multilateralne institucije pod vedno večjim pritiskom. Glavni argumenti v prid temu so trije: specifičen geografski položaj Slovenije, kjer kot naravni most med različnimi deli Evrope potrebujemo močnejše centralno in vzhodnoevropsko sodelovanje. V kontekstu zlasti Treh morij in sorodnih iniciativ že obstajajo relevantne platforme za poglobljeno sodelovanje. Realpolitični vidiki nakazujejo, da imajo nekatere države, zlasti Poljska, ob ustreznem delovanju, strateški interes in zmožnosti, da nas zaščitijo pred morebitnimi bodočimi grožnjami. Vse to ignoriramo v lastno škodo.
Kot državi nam je redko naklonjen blagoslov enotne, jasne regijske identitete. Umeščeni smo na presečišče Alp, Panonske nižine, Dinarskega in Jadranskega sveta. Stoletja habsburške nadvlade so nas kulturno in institucionalno zasidrala v Srednjo Evropo, jugoslovanska izkušnja pa nas je politično in psihološko povezala z Zahodnim Balkanom. Po osamosvojitvi se na eni strani od bivše države poskušamo distancirati, po drugi strani pa občasno nostalgično pogledujemo na jugovzhod.
V razdrobljeni Evropi naš mejni položaj prinaša resno nevarnost, da ostanemo na obrobju. Za nekatere srednjeevropske pobude smo preveč balkanski, za mediteranske ali čisto zahodnobalkanske skupine pa premajhni in preveč srednjeevropski. Brez močnejšega oporišča v Višegrajski skupini tvegamo, da postanemo obrobni igralec v več regijah hkrati. Zato približevanje Višegrajski skupini ni kulturna izbira, temveč je politično-geografsko smiselna. Našemu nejasnemu položaju namreč daje konkretno moč pri delovanju v srednjeevropskem jedru.
Geografsko nedvomno pripadamo jugozahodnemu robu iniciative Tri morja. Naša jadranska obala in srednjeevropska dediščina nas postavljajo v odprt prostor med Baltskim, Jadranskim in Črnim morjem. Naše obstoječe članstvo v iniciativi tako ni nova retorika, temveč pozicioniranje, ki odraža zakoreninjene zgodovinske vzorce. Namen tovrstnih iniciativ kot odmev Intermariuma je zaščita šibkejših držav pred morebitnimi grožnjami iz vzhoda in zahoda. S sicer vrednostno-politično neenotnimi državami V4 (ki pa jim v prid trenutno govori poraz neliberalnega Orbána) nas strateško in zgodovinsko združuje habsburška srednjeevropska izkušnja, komunistična/socialistična vladavina (v primeru SFRJ mehkejša) in hiter pristop k evroatlantskim integracijam ob deloma, z vidika vladavine prava in korupcije, neuspeli tranziciji. To nam daje skupne izkušnje, ki jih balkanski, sredozemski in zahodno-centralno evropski okvirji ne zmorejo zaobjeti.
Projekti iniciative Tri morja Sloveniji prinašajo povsem oprijemljive koristi, kot so razvoj železniških povezav, vzpostavitev terminalov za utekočinjeni zemeljski plin in krepitev energetskih omrežij. Vse te priložnosti se odlično ujemajo s prioritetami Višegrajskih držav in obenem zapolnjujejo tiste severnojužne infrastrukturne vrzeli, ki so nas desetletja držale na obrobju srednjeevropskih trgov.
Hkrati lahko iniciativa Tri morja v današnjem svetu hibridnih groženj in energetskega izsiljevanja majhnim in srednje velikim državam omogoča, da se usklajujemo in delujemo samostojno, ne da bi vsakič čakali na zeleno luč iz Bruslja ali Washingtona. Naš mejni, križiščni položaj se tako iz šibkosti spreminja v strateško prednost. S tem se postavljamo na južni rob oživljenega srednjeevropskega bloka.
Pri tem se moramo sicer jasno zavedati, kako neenoten je dejansko Višegrad, da je do neke mere vrednostno in politično razdrobljen, pri čemer notranja nasprotja zmanjšujejo njegovo učinkovitost. Zanikati ne gre niti očitnih neliberalnih trendov, ki vedno znova vznikajo v posameznih srednje in vzhodnoevropskih državah. Vendar to ni argument zoper poglabljanje sodelovanja. Približevanje je relevantno navkljub tem izzivom, ne zaradi njih.
Kenneth Waltz v zvezi s položajem malih držav v anarhičnem mednarodnem sistemu (tem bolj torej ob trenutnih nestabilnostih), v svoji doktrini strukturnega realizma, zatrjuje, da te niso zgolj pasivni objekti. Nasprotno, morajo aktivno uravnoteževati grožnje ali se pragmatično prilagajati močnejšim akterjem. Izključno zanašanje na oddaljene velesile ali institucionalno ter vse bolj vrednostno razdrobljeno Evropsko unijo nas v kontekstu ruskih hibridnih operacij na Balkanu in morebitnih notranjih asimetrij moči znotraj EU pušča strateško izpostavljene.
Zakaria v svojem neoklasičnem realizmu Waltza dopolnjuje s ključno dimenzijo, da uspeh majhnih držav ni odvisen samo od sistemske anarhije, temveč od tega, kako uspešno pretvorijo svoje omejene vire v dejanski vpliv prek strateških izbir. V obdobju relativnega ameriškega upada (vsaj kar se tiče mehke moči v evropskem regionalnem kontekstu) morajo majhne države, kot je Slovenija, sprejemati pragmatične odločitve tam, kjer se interesi in zmogljivosti najbolj prekrivajo.
Poljska pri tem izstopa prav zaradi svoje izjemne državne zmogljivosti: najvišji delež BDP za obrambo v NATO-u, sistematična vojaška modernizacija, zgodovinski spomin na delitve in jasna doktrina regionalnega vodenja ji dajejo tako voljo kot materialno moč, da vlaga v zaščito manjših partnerjev. Madžarska energetska odvisnost od Rusije, češkoslovaški notranji kompromisi in njihova manj ambiciozna južna agenda pa pomenijo, da le Poljska danes premore realno strateško globino za dolgoročno investicijo v slovensko varnost. Hkrati zaradi relativne geografske oddaljenosti težje uveljavlja morebitne prihodnje imperialistične interese, do Slovenije pa goji tudi določeno mero zgodovinskih simpatij.
Neposredne koristi takšnega približevanja za slovensko preživetje so oprijemljive in večplastne. Tesnejše sodelovanje diverzificira energetske poti, utrjuje južno krilo NATO-a proti hibridnim grožnjam in odpira gospodarske koridorje, ki dopolnjujejo in ne tekmujejo z obstoječimi vezmi. Brez te selektivne zunanje politike tvegamo, da ostanemo zgolj izvzeti, namesto da bi sooblikovali srednjeevropske strategije.
V sodobnih konfliktih odločilne vloge ne igra zgolj formalno zavezništvo, temveč hitrost premika sil. Iniciative, povezane s pobudo Tri morja, krepijo severnojužne transportne koridorje, ki bi v kriznih razmerah omogočili hitrejši prihod zavezniških sil iz srednje Evrope proti Jadranu. Slovenija bi se iz logističnega slepega rokava preoblikovala v del ključne osi mobilnosti.
Države vzhodnega krila NATO imajo zaradi neposredne izpostavljenosti Rusiji bistveno več praktičnih izkušenj s kibernetskimi napadi, dezinformacijami in drugimi hibridnimi grožnjami. Sistematično sodelovanje bi Sloveniji omogočilo hitrejši prenos znanja in boljšo institucionalno odpornost.
Za Poljsko je na drugi strani dolgoročno ključno zmanjševanje odvisnosti od severnih pomorskih poti in ozkih grl v Baltskem morju. Slovenija kot stabilna članica EU in NATO na Jadranu predstavlja potencialno logistično dopolnilo severnim pristaniščem ter del širše strategije diverzifikacije dostopa do morja.
Poljska kot vodilna sila pobude Tri morja potrebuje geografsko sklenjeno os od Baltika do Jadrana. Brez aktivne vloge Slovenije ta os ostaja nedokončana. Slovenija tako ni periferna, temveč zaključni člen srednjeevropskega prostora. Vključevanje manjših, vendar strateško umeščenih držav, kot je Slovenija, hkrati omogoča širjenje političnega in varnostnega vpliva v srednji Evropi ter utrjuje njen položaj kot osrednjega akterja tega prostora.
Slovenija ni velesila in nikoli ne bo. Vendar nismo brez moči. Geografske specifike in realpolitična logika selektivnih regionalnih zavezništev nedvoumno napotujejo na globlje sodelovanje z Višegrajsko skupino, predvsem s Poljsko kot njenim najmočnejšim in najbolj konsistentnim stebrom. Alternativa je tavanje: marginalizacija v razdrobljeni EU, izpostavljenost balkanskim nestabilnostim in odvisnost od sil, ki imajo lahko nekoč druge prioritete.
To ne pomeni, da bi zaradi tega dajali manjši poudarek globalnim zadevam, tudi ne pomeni slepega ignoriranja neliberalne smeri in njene problematike v V4. Vendarle pa naredimo kaj, da zmanjšamo verjetnost, da bi Slovenija postala Verlainov mrtev list. Naredimo za spremembo nekaj strateškega. V najboljšem primeru bomo rešili narod in državo, v najslabšem pa dobili nove prijatelje. Smo zato, ker smo doma na križišču, center sveta? In če ne vidimo čez breg, kako naj vemo, kdo nam bo podal dlan?
[1] Modra ptica, 1/9 (1930), str. 226
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
