V začetku leta je odjeknila novica, da Združene države Amerike izstopajo iz 66 mednarodnih organizacij. Čeprav ta odločitev ni pretirano presenetljiva, pa je potrebno bolj poglobljeno razumevanje tega, kaj se je dejansko zgodilo, pa tudi kakšne so posledice za ZDA, mednarodno pravo in svet.
Kot je javno pravilno opozorila kolegica Suedi iz Univerze v Manchestru, so novice o izstopu predvsem populistična interpretacija. ZDA ne izstopajo iz nobene izmed mednarodnih organizacij Združenih narodov, čeprav izstopajo iz nekaterih drugih mednarodnih organizacij. Mednarodna organizacija, ustanovljena z Ustanovno listino OZN, je sama Organizacija Združenih narodov. Izstop iz raznih agencij in teles Združenih narodov, ki niso samostojne pravne osebe, torej zlasti pomeni, da ZDA teh programov, skladov in oddelkov OZN več ne bodo financirali, predvidoma pa bodo tudi umaknile svoje obstoječe predstavnike in zavračale imenovanja novih.
Stališče, da ZDA mednarodno pravo ne zavezuje v celoti, sicer ni novo, čeprav se je v javnosti posebej pogosto začelo pojavljati v času trenutne administracije. Je del širše in zgodovinsko poznane doktrine ameriškega eksepcionalizma. Izhaja iz tega, da so ZDA najmočnejša sila na svetu, in da mednarodno pravo ne more v enaki meri zavezovati države, ki ni zgolj ena med enakimi, temveč od ostalih držav po moči (in zatrjevanih boljših vrednotah) kvalitativno odstopa. S takšno močjo skladno s to doktrino seveda pride sorazmerna odgovornost, ki jo je včasih treba uveljavljati tudi s kršitvijo mednarodnega prava.
To torej ni nič presenetljivega. Nenavadno je zlasti, ker se ZDA s tem vsaj navidezno odrekajo relativno velikemu delu svoje mehke moči. Čeprav je z realističnega vidika mednarodnih odnosov skrb o tem, da Združeni narodi premalo upoštevajo voljo njihovega najmočnejšega financerja in vojaško najmočnejše države na svetu, do neke mere utemeljena, se zdi, da bodo s tem, ko v velik del aktivnosti OZN več ne bodo vključene, odprle možnost, da te institucije še bolj postanejo forum za širjenje vpliva geopolitičnih rivalov.
Medtem ko je bila doktrina ameriške izjemnosti v preteklosti usmerjena zlasti v širjenje vpliva ZDA, deloma dejanskim poskusom pozitivnega vpliva na svet, deloma pa uveljavljanju partikularnih interesov, nova manifestacija te doktrine vsaj navidezno izraža prepričanje, da mehka moč (angl. soft power) ni tako pomembna kot trda moč (angl. hard power), ali pa vsaj željo, da OZN izgubi večji del relevantnosti kot forum za udejanjanje in širitev mehke moči držav. Ali je takšno razumevanje iz realpolitičnega vidika smotrno, bo pokazal čas. Vsekakor je večjo stopnjo manifestacije trde moči pričakovati (po teoriji Organskega), ko se relativna razmerja med rivali v mednarodnih odnosih začnejo rušiti. Zgodovinsko so takšne okoliščine pogosto vodile do oboroženih spopadov.
V vsakem primeru Ustanovna listina Združenih narodov s pravnega vidika ostaja zavezujoča za ZDA, česar vsaj zaenkrat formalno neposredno ne zanikajo, čeprav jo, kot večina velikih sil, občasno kršijo, zlasti glede prepovedi uporabe sile v mednarodnih odnosih. Vsaj formalno ostajajo zavezane njenim ključnim namenom, torej vzdrževanju mednarodnega miru in varnosti, spodbujanju človekovih pravic ter mednarodnemu sodelovanju. To sicer ni zagotovilo, da do nadaljnjih sprememb v stališčih ne bo prišlo v prihodnosti, zlasti glede na nekatere izjave predsednika ZDA.
Čeprav ima Trump prav, ko trdi, da ni prvenstveno mednarodno pravo tisto, ki omejuje agresije zlonamernih mednarodnih akterjev, pa vendarle, kot je briljantno pokazal Koskenniemi v delu Blagi blažitelj narodov, mednarodno pravo deluje kot nežna, a vztrajna sila, ki ne ustavlja moči z neprebojnim zidom, temveč države postopoma civilizira, postopoma blaži nekatere njihove najhujše ekscese ter spodbuja dialog, norme in dolgoročno samoomejevanje držav.
Osebno mi je sicer dal najbolj misliti umik ZDA iz sodelovanja pri delu Komisije OZN za mednarodno pravo. Dotaknil se me je zlasti, ker sem imel v letih 2015 in 2016 priložnost, kot asistent profesorja Petriča in udeleženec 51. seminarja o mednarodnem pravu, sodelovati pri delu Komisije OZN za mednarodno pravo. Ta ima mandat za progresivni razvoj mednarodnega prava in njegovo kodifikacijo. Njeno delo obsega pregled celotnega področja mednarodnega prava, izbor primernih tem, imenovanje posebnih poročevalcev ter pripravo osnutkov konvencij, načel, komentarjev in priporočil, ki jih predloži Generalni skupščini.
Čeprav je pogosto pojmovana kot slonokoščeni stolp, je vendarle prispevala k pomembnim mednarodnopravnim instrumentom, kot so Dunajska konvencija o pogodbenem pravu ali Statut Mednarodnega kazenskega sodišča. Med eminentnimi pravniki se v tem kontekstu razvijajo tudi za mednarodno pravo izjemno pomembne razprave, pri čemer so bili predstavniki ZDA pogosto intelektualno posebej prodorni.
Izkustveno me je na osebni ravni posebej oblikovala možnost izmenjave stališč s kolegicami in kolegi iz različnih koncev sveta. Čeprav sem vrednostne sisteme nekaterih držav, iz katerih so nekatere izmed teh prijateljic in prijateljev izhajali, globoko preziral, sem vendarle skozi človeške odnose spoznal različne načine razmišljanja in s tem vsaj upam, da bolje razumem načine, kako graditi mostove med ideologijami, pa čeprav kot vsak živim v prepričanju, da je tista, pod katero se podpišem sam, najboljša. Verjamem, da podobno velja na meddržavni ravni. Diplomacija in mednarodno pravo imata svoj namen in brez njiju so, kljub vsem napakam in pomanjkljivostim, ki ju imata, konflikti bolj (in ne manj) verjetni.
Čeprav se je torej mogoče strinjati, da imajo številni deli sistema Organizacije združenih narodov velike vrednostne težave in da so nekateri segmenti celo ugrabljeni s strani neciviliziranih držav z najnižjimi standardi spoštovanja človekovih pravic, bi mi bilo osebno vendarle ljubše, da najmočnejša vojaška sila na svetu ostaja za mizo, ne zgolj pri največjih geopolitičnih debatah, ki včasih potekajo tudi v okviru Varnostnega sveta in Generalne skupščine, temveč tudi pri aktivnostih ostalih agencij in programov.
To velja posebej, ker je ob svojih geopolitičnih rivalih po drugi svetovni vojni zraven EU morda edina, ki je, pa čeprav nekonsistentno, nepopolno in včasih cinično, zagovarjala dejansko spoštovanje norm, ki jih priznavajo civilizirani narodi. Če torej najmočnejša država omeji svoje sodelovanje v multilateralnih institucijah, kdo bo prevzel vpliv, ki se s tem sprosti? Ali je takšen premik res skladen z dolgoročnimi interesi stabilnega mednarodnega reda?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
