Presečna množica socialne in pravne države

Ustava pravi, da je naša država »demokratična republika, pravna in socialna država ter država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe«. Tale zadnji del je sicer zgodovinski opomnik, kako in zakaj sploh imamo svojo nacionalno državo. A morda je tudi opomnik prihodnosti – z zahtevo po lastni državi smo mislili resno. In resno mislimo tudi danes, ne dvomim, da bomo resno mislili tudi jutri. Zakaj torej skuša vsakokratna odločujoča (hotela sem napisati vladajoča, pa se mi izraz kar naenkrat ni zdel najbolj primeren) struktura spremeniti pomen in s tem namen ustanovitve države? Zakaj moramo vedno znova dokazovati, da lahko preživimo?

»V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.« Tudi to je zapis iz Ustave. Se motim, če si domišljam, da naj bi bil prav ta del ustavne določbe tisti, ki vodi zakonodajalca pri njegovem delu? Bi morda morali določbo brati tudi drugače: za vse so zakoni enaki?

Opozorila strokovnjakov in priznanih pravnikov so (bila) pri sprejemanju v zadnjih dneh najbolj odmevnega zakonskega besedila preslišana. Naj jih strnem: vse, kar se ureja, je že urejeno, morda bi bilo potrebno v kakšnem členu kaj bolj jasno zapisati, nedvoumno določiti nosilce pooblastil in potem začeti delati na samem postopku izvajanja nalog in pooblastil.

Naj bo zakon še tako kratek, kar je dandanes izredna redkost, pa je lahko njegova vsebina pomembna, z daljnosežnimi rezultati, ki v določenimi meri spremenijo tudi naše videnje družbe kot celote. Tudi tu je včasih manj ravno prav!

»Bogatejši« po vsebini in glede na njihovo uporabno vrednost (mednje lahko štejemo Obligacijski zakonik, Družinski zakonik, Stvarnopravni zakonik, Zakon o gospodarskih družbah, Kazenski zakonik, Zakon o kazenskem postopku, pa Zakon o pravdnem postopku, Zakon o dedovanju in še nekaj bi se jih našlo) so zakonski okvirji, za katere smo pravniki prepričani, da predstavljajo temelje našega dela in si kakršnikoli hitrih sprememb ne želimo. Hitrih sprememb si ne želijo niti državljani, saj kaj hitro izgubijo občutek pravne varnosti – če se na mnenje sosedovega Francelja, ki je dal to skozi že leta 2002, ne moreš zanesti, kaj pa bo? Je pač tako, da se pravo »učimo« tudi ob šanku, da o izkušnjah v sodnih dvoranah sploh ne izgubljam besed.

Nekateri zakoni imajo že po svoji naravi (področju, ki ga urejajo) omejen rok veljavnosti. Mednje sodijo vsi interventni zakoni, pa zakoni, ki urejajo in popravljajo pretekle krivice. Hitreje, kot se vrti naš svet, hitreje se tudi spreminja, oblikujejo se nova področja, za katera pred nekaj leti sploh nismo slišali, pa močno posegajo v naša življenja – ja, IT je na pohodu.

Pravno državo, ki je zapisana v Ustavi, predstavljajo vsem nam zakoni. In naj bo to zakonopiscem všeč ali ne, še vedno drži (pa ne vem, če je res anekdota) tisto o avstrijskem cesarju, ki je zakon »požegnal« šele, ko je preprosti kmet potrdil, da ga razume. Zmotno je torej prepričanje, da je mogoče občutek varnosti okrepiti s prisotnostjo oseb v uniformah. Občutek varnosti res vsakdo dojema na svoj način, a vsem nam je skupno eno: varni smo, če vnaprej vemo, česa nihče ne sme in da bo v primeru kršitve vsakdo kaznovan. Ne moremo dopustiti, da lahko kršitelj zgolj zamahne z roko: »Ah, pa saj bo itak pogojna!« Kazen mora imeti tudi preventivni učinek, ne samo kaznovalnega. Kot bi rekel boter Mesec v Zvezdici Zaspanki: »Kazen mora biti vzgojna.«

Noben zakon v svojem bistvu ni ne slab ne dober. Vsak bi bil lahko (bistveno) slabši ali veliko boljši – jasnejši, preglednejši, s sistematično urejenimi področji in predvsem jasno določenimi pristojnimi organi. Nekako se zdi, da je pri pisanju zakonov postala modna muha, da se pristojnost razdeli med več organov, npr. ministrstev, inšpekcij. Ja, saj vem, da bo zdaj vaša prva misel: »In potem nihče ni pristojen!« Ja, žal je tudi tako. Pa ne gre vedno za izogibanje, dejansko se zgodi, da izvajanje neke naloge sploh ne sodi v pristojnost določenega organa ali pa njegova dolžnost sodelovati v določenem postopku posega v njegovo originalno pristojnost.

Napisati zakon niti ne bi smelo biti tako težko, napisati dober zakon pa že ni več mačji kašelj. Se sprašujete, kaj je glavna značilnost dobrega zakona? Pravzaprav njegova stalnost in učinkovitost, ki se kažeta tudi v tem, da ureditev ostane nekaj časa v veljavi in se spreminja le, če in ko je potrebno. Spremembe in dopolnitve, ki jih doživljajo določena področja (ne, sploh ne mislim na gradbeništvo), povzročajo zastoje v postopkih, dvotirno odločanje (tale gre še po »starem«, tale je pa že nov), nujnost dograditve informacijskih in ostalih sistemov, da bodo uslužbenci lahko naložene naloge sploh izvajali (ne, sploh ne mislim na sistem dolgotrajne oskrbe). Velikokrat prinesejo spremembe zakonov še nove prekrške in posledično se poveča tudi število sodnih spisov. Na število sprememb zakonov vpliva tudi zahteva harmonizacije (prenosa) evropske zakonodaje v slovensko pravo.

Pa niso vse spremembe slabe – ne v življenju in ne v zakonodaji. Motijo me predvsem tiste, ki niso nastale v procesu (sodnega ali upravnega) odločanja, ne odražajo dejanskih sprememb in namesto jasnosti prinašajo le še večjo zmedo. In vsi postopki so nujni, hitri, skrajšani, brez temeljite vsebinske razprave – strokovne ali laične. Torej, z eno besedo: postopki in zakoni so namenjeni sami sebi.

Z zvrhano mero sarkazma naj se vrnem v tretji odstavek kolumne in k prvi omembi Ustave. Naša država je pravna in socialna država. Presečna množica je? Zakon o brezplačni pravni pomoči. No, pa sem našla tudi naslov kolumne!

Ne bom strokovno razglabljala o vsebini zakona, postopkih in uveljavljanju pravic na »terenu« – v odvetniških pisarnah ali sodnih dvoranah. Jasno je namreč, da se med tistimi, ki jim je BPP (tako ji rečemo na hitro) dodeljena, skrivajo tudi večni nezadovoljneži in nergači, ki v vsaki osebi in vsakem dejanju vidijo nekaj negativnega, naperjenega proti njim in kar hitro iščejo pravico (bolj svojih pet minut) na sodišču. Je pa res dobro, da jih lahko preštejemo na prste ene roke (no, morda obeh).

In tisti drugi, ki svojega pravnega vprašanja ali zaščite svojih pravic ne morejo rešiti, ker enostavno nimajo dovolj sredstev? Upravičenje za dodelitev BPP se presoja po različnih kriterijih, med njimi tudi glede na finančno stanje prosilca (in članov njegove družine). Finančni pogoj za dodelitev BPP je, da mesečni dohodek oziroma povprečni mesečni dohodek na člana družine ne presega višine dvojnega zneska minimalnega osebnega dohodka,[1] oziroma da premoženje prosilca oziroma njegove družine ne presega višine 48 zneskov minimalnega osebnega dohodka. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je znašala povprečna mesečna neto plača 1.562,12 EUR (podatek za avgust 2025).[2] Naj dodam še podatek analize Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (znan tudi kot UMAR): plače v Sloveniji so močno zgoščene v bližini minimalne plače, dve tretjini zaposlenih pa prejemata nižjo plačo od povprečne.[3]

Če ste brali eno od mojih prejšnjih kolumn, potem veste, da je matematika moja šibka točka, ampak te številke so si vseeno preveč blizu, da ne bi bila moja prva (moralna) misel – ali so res do BPP upravičeni tudi zaposleni za polni delovni čas? Naj takoj pojasnim svoj zadnji stavek: seveda, če so dohodki nizki ali je premoženje majhno, je potrebno pri uveljavljanju pravic pomagati tudi na ta način. Moje začudenje gre v drugo smer – ljudje, ki delajo polni delovni čas (8+ ur), bi morali imeti dovolj dohodka, iz katerega bi lahko plačali tudi tovrstne storitve. Pa ne mislim le na odvetniške stroške, BPP velja tudi za druge stroške. Iz vladnega gradiva izhaja, da število upravičencev in s tem seveda tudi stroški hitro naraščajo. Eden izmed razlogov je tudi plačilo odvetnikov v celoti po tarifi, čeprav predlogi vse bolj kažejo na zmanjšanje odstotka pokritja stroškov odvetniškega zastopanja.

Pravna država (pravila, po katerih je treba poravnati svoje obveznosti) izpodriva socialno državo, ki naj bi ljudem zagotovila dostojno preživetje. In ko se zatakne, pravna država ponudi socialni korenček – tudi v obliki BPP.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.