Ustavno sodišče je z odločbo U-I-9/24 z dne 25. 9. 2025 odločilo o zahtevi Informacijskega pooblaščenca (predlagatelj) za oceno ustavnosti prvega odstavka, prve alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 129. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), kolikor so se nanašali na evidenco kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 123. člena ZNPPol. Te določbe so urejale obdelavo osebnih podatkov iz evidenc policije v drugi fazi hrambe v t. i. blokirani obliki (to je obravnavanje v skladu s predpisi, ki urejajo poslovanje organov z dokumentarnim gradivom), roke hrambe navedenih osebnih podatkov, dostop do njih in ravnanje z anonimiziranimi podatki.
Ustavno sodišče je ugotovilo, da so podatki iz evidence kaznivih dejanj v prvi in drugi fazi hrambe (torej tudi v blokirani obliki) osebni podatki, zato njihova obdelava pomeni poseg v informacijsko zasebnost posameznika, varovano s prvim odstavkom 38. člena Ustave, razen anonimiziranih podatkov v tretji fazi hrambe.
Ustavno sodišče je izpodbijane določbe najprej presojalo z vidika njihove jasnosti in pomenske določnosti. Ugotovilo je, da je z ustaljenimi metodami razlage mogoče določiti vsebino izpodbijanih določb, ki jih je kot sporne izpostavil predlagatelj (roki hrambe osebnih podatkov, režim dostopa do navedenih podatkov, kdaj je posameznik upravičen do izbrisa svojih osebnih podatkov), zato te niso v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti iz 2. člena Ustave.
Pomembnejše pa je, da je Ustavno sodišče presojalo tudi sorazmernost izpodbijanih določb. V zvezi s tem je odločilo, da obdelava in s tem tudi hramba osebnih podatkov iz evidence kaznivih dejanj sledi dopustnemu cilju odkrivanja storilcev kaznivih dejanj zaradi učinkovite zaščite pred izvajanjem kriminalne dejavnosti.
Vendar pa izpodbijana ureditev v ZNPPol, ki je omogočala, da policija hrani osebne podatke v evidenci kaznivih dejanj, ni omogočala:
1) zahteve za izbris podatkov, če njihova hramba ni več nujna glede na vsebinske kriterije iz ustaljene sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije (narava in teža kaznivega dejanja, za katero je bila izrečena pravnomočna kazenska obsodba, ali druge okoliščine, kot so posebne okoliščine, v katerih je bilo to kaznivo dejanje storjeno, njegova morebitna povezava z drugimi postopki v teku, oziroma predkaznovanost ali profil obsojene osebe), če zakonski rok hrambe podatkov po 129. členu ZNPPol še ni potekel, oziroma obdobnega preverjanja nujnosti nadaljnje hrambe podatkov po uradni dolžnosti;
2) določitve roka hrambe glede na težo in naravo kaznivega dejanja;
3) razlikovanja med različnimi kategorijami oseb iz Zakona o varstvu osebnih podatkov na področju obravnavanja kaznivih dejanj (ZVOPOKD), niti posebnega položaja oseb, ki jim je zagotovljena domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Za vse kategorije oseb je bil namreč predpisan enak tridesetletni rok hrambe podatkov.
Zato je Ustavno sodišče odločilo, da se izpodbijana ureditev obdelave osebnih podatkov ni omejila na nujno potreben obseg za dosego ustavno dopustnega cilja in je nedopustno posegla v pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave.
Ker je Državni zbor 30. 1. 2025 sprejel novelo ZNPPol-C, s katero je bila spremenjena ureditev rokov hrambe podatkov iz evidence kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 123. člena ZNPPol po blokiranju navedenih podatkov, je Ustavno sodišče izdalo zgolj ugotovitveno odločbo in izpodbijane ureditve ni razveljavilo. Kljub temu pa bodo stališča iz odločbe relevantna ne le v prekinjenem postopku pred predlagateljem, ampak tudi širše, saj jih je mogoče upoštevati tudi pri morebitnem oblikovanju novele ZNPPol.
ZNPPol-C je namreč sicer upošteval predlagateljeve navedbe in ustaljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice s tega vidika, da je skrajšal roke hrambe blokiranih podatkov in da je te roke oblikoval glede na težo kaznivega dejanja. Vendar pa nova ureditev še vedno ne omogoča zahteve za izbris podatkov, če njihova hramba ni več nujna glede na vsebinske kriterije iz ustaljene sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije, če zakonski rok hrambe podatkov po 129. členu ZNPPol še ni potekel. Prav tako iz prakse navedenih sodišč izhaja, da je ta bolj kot absolutnim rokom hrambe podatkov naklonjena krajšim rokom z obdobnim preverjanjem nujnosti nadaljnje hrambe podatkov po uradni dolžnosti, kar bi bilo podprto z ustreznimi IT rešitvami. ZNPPol-C prav tako pri rokih hrambe še vedno ne razlikuje med različnimi kategorijami oseb iz ZVOPOKD, prav tako ne zagotavlja v vseh primerih posebnega položaja oseb, ki jim je zagotovljena domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave (torej oseb, zoper katere je bil kazenski postopek začet, pa ni prišlo do sodbe).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
