Nujna posledica potovanja v London je nakup knjig na letališču pred poletom domov. V najnovejši zalogi je roman Precipice (slov. Prepad), eno novejših del Roberta Harrisa, ki je tudi avtor uspešnice Konklave (po kateri so posneli film). Knjigo sem začela brati, nisem pa je še dokončala. Moram priznati, da ni bila moja najboljša izbira doslej.
Zgodba romana je namreč zelo bizarna. Velika Britanija je na robu prve svetovne vojne, premier Herbert Henry Asquith pa jo skuša preprečiti oziroma si prizadeva uspešno voditi britansko vlado med čermi vojne, medtem ko se skoraj obsedeno zaljubljen v trideset let mlajšo Venetio Stanley z njo v službenem avtomobilu vozi po Londonu in jo zasleduje po britanskem podeželju. Tako je zaljubljen, da ji pošilja pisma, ki jih piše tudi med sejami vlade, dvakrat ali trikrat na dan (kje ima čas ob tako odgovorni nalogi?), opisuje ji dogajanja v britanski vladi. S pismi ji občasno pošilja tudi uradne dokumente (telegrame veleposlaništev, poročila itd.), tudi take z oznako tajni podatki. Hkrati je tako nepreviden, da po zmenkih v avtomobilu te dokumente samo zmečka in odvrže skozi okno. Zgodba se začne zapletati, ko naključni obiskovalci parkov te zmečkane papirje najdejo na tleh in v smeteh ter jih posredujejo policiji. Ta zaradi strahu pred nemškimi agenti primer začne preiskovati in kmalu ugotovi, kdo je krivec. Policist začne skrivoma nadzorovati tudi vso pisemsko komunikacijo med zaljubljencema. Zanimivo, bolj racionalna v celotni situaciji je Venetia Stanley, ki premiera opozarja, da ni ravno modro, da je seznanjena z vsemi navedenimi podatki in dokumenti, ter se zaradi ogromne količine pisanj v svoji posesti počuti nelagodno. Premier je po drugi strani do svojega ravnanja popolnoma neracionalen in nekritičen. Sploh se ne čuti odgovornega. Venetia se začne postopoma odmikati od njega, potem ko se začne usposabljati za medicinsko sestro in namerava oditi v Francijo. Trenutno sem knjigo prebrala do tu.
Vse skupaj zveni zelo za lase privlečeno. Kdo bi bil tako nor, da bi pošiljal tajne podatke v ljubezenskih pismih ali da bi jih metal kar skozi okno službenega avtomobila po londonskih parkih. In to v vojnem obdobju, na položaju premiera in v času, ko je bil strah pred sovražnimi agenti zelo močan. Namesto da bi se skoncentriral na vodenje države in vojaških sil, je premier obsedeno zalezoval ljubico in ji pisaril. Najbolj grozno oziroma strašljivo pa je, da je knjiga napisana po resničnih dogodkih. Na to opozarja že sama, opravila pa sem tudi malce spletne raziskave. Premier in Venetia Stanley sta dejansko imela nekakšno ljubezensko razmerje in sta si izmenjala na tone pisem. Menda naj bi v triletnem obdobju do leta 1916 spisal več kot 560 pisem. Toliko jih je ohranjenih in razkrivajo bogate podatke o vodenju britanske vlade in britanski vojaški politiki ter taktiki med prvo svetovno vojno. Nekatera so povzeta v Harrisovi knjigi, vsa pa so bila leta 1982 izdana v knjigi. Shranjena so v osrednji knjižnici v Oxfordu in fizično zavzemajo kar 1,2 metra. Seveda so danes bogat vir znanja za zgodovinarje.
Zgodba tega romana je zanimiva tudi s kazenskopravnega vidika. Najprej glede premierjevih ravnanj. Vsekakor so bila njegova ravnanja v zvezi z lahkomiselnim širjenjem tajnih podatkov sporna, lahko celo kazniva. V Sloveniji imamo kaznivo dejanje izdaje tajnih podatkov urejeno v 260. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Seveda to kaznivo dejanje za konkretna ravnanja ni relevantno za kazenskopravno obravnavo, ker je bilo potencialno kaznivo dejanje izvršeno že pred toliko leti in zunaj ozemlja Republike Slovenije.[1] Ampak samo v premislek. Prilaganje dokumentov, opredeljenih kot tajni podatek, zasebnemu pismu ali razkrivanje tajnih podatkov v pismu je mogoče (ob obstoju naklepa) šteti za kaznivo dejanje po prvem odstavku 260. člena KZ-1 (uradna oseba ali druga oseba, ki v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja tajnih podatkov sporoči ali izroči komu tajne podatke ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali zbira take podatke, zato da jih izroči nepoklicani osebi). Je pa kaznivo dejanje mogoče izvršiti tudi iz malomarnosti (tj. po šestem odstavku 260. člena KZ-1). Slednja bi bila verjetno relevantnejša v primeru metanja tajnih dokumentov skozi okno avtomobila in v smeti po parkih, a zgolj, če so bili izvršeni vsi zakonski znaki (zlasti je tu treba upoštevati zakonske znake »sporočiti ali izročiti ali kako drugače omogočiti, da pride do njih«).
Ampak če samo pomislimo, kako mi ravnamo s tajnimi ali verjetno pogosteje z osebnimi podatki, poslovnimi skrivnostmi? Na začetku prve svetovne vojne lahko govorimo o analogni dobi in načinih komunikacije, ki izhajajo tudi iz jezikovne razlage 37. člena Ustave (pisma in druga občila). Toda ista težava obstaja danes z digitalno komunikacijo in s sodobnimi tehnologijami. Na primer, kako pogosto »hranimo« ChatGPT z različnimi podatki, ne da bi razmišljali, da so med njimi tudi osebni ali drugi občutljivi podatki in da si jih bo ChatGPT zapomnil? Človeški faktor je na žalost pogosto pomemben faktor kibernetskih incidentov. V konkretnem primeru sicer nisem ugotovila, da bi bil premier podvržen kazenski odgovornosti, je pa zaradi tega škandala padla vlada.
Drug relevanten kazenskopravni vidik zgodbe je preiskovanje. V zgodbi se policist oziroma agent Scottland Yarda nastani v sobi neke pošte in nadzira celotno dopisovanje med premierjem in Venetio Stanley, torej več pisem na dan v obeh smereh komunikacije, tako da jih fizično odpira, jih zapečati in nato sprosti v obtok, ne da bi kdorkoli izvedel za njegov poseg. To nalogo mu je naložil njegov predstojnik, za obseg in vsebino nadzora pa razen njiju ne ve nihče.
Če tako situacijo navežemo na določbe ZKP, sta upoštevni določbi 2. točke prvega odstavka 150. člena ZKP (kontrola pisem in drugih pošiljk) in 223. člena ZKP o odpiranju pošiljk. Za oboje je (drugače kot v knjigi) potrebna sodna odredba. Seveda je od tedaj minilo ogromno časovno obdobje in varstvo človekovih pravic se je do danes močno razvilo.
Kako se preiskovanje zaključi v knjigi oziroma kakšna je usoda policista in njegovega dela, še ne vem. Upam, da mi roman uspe prebrati do konca, da izvem. Če se le prebijem skozi vse opise načrtovanja in izvedbe poloma pri Dardanelah.
[1] V tistem času je v Veliki Britaniji veljal Official Secrets Act 1911 (https://www.legislation.gov.uk/ukpga/Geo5/1-2/28/contents/enacted).
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
