V preteklih dneh je veliko razburjenja povzročila predlagana sprememba > Zakona o zavodih (ZZ). Sprememba opredeljuje razloge, na temelju katerih se lahko razreši direktor javnega zavoda. Ko sem zapisala ta stavek, sem pred samostalnik »razloge« zapisala pridevnik »jasne«, in tako hitro, kot sem ga zapisala, sem ga tudi pobrisala. Razlogi absolutno niso jasni in predvsem zadnji dve alineji dopuščata neizmerno domišljijo pristojnih organov.
Vprašanje, na katero iščemo odgovor, je sila preprosto: ali je delovanje javnih sistemov – javnih služb odvisno le od direktorjev? Njihove izobrazbe, sposobnosti vodenja, izkušenj, poznavanja področja, za katero so zadolženi? Naj mi bralci in pripravljavci zakonskega besedila ne zamerijo naslednje prispodobe, vendar: riba, ki smrdi, se reže pri glavi, ne pri repu. Za uspešno »šefovanje« ni potrebno veliko – razumevanje področja, poznavanje pravil, empatija do sodelavcev, sposobnost dodeliti naloge tistim, ki jih bodo uspešno opravili in morda predlagali izboljšave. Predvsem pa se je treba zavedati, da uspešno delo posameznega zavoda (če se omejimo na današnjo temo) ni rezultat uspešnega šefa/direktorja, pač pa skupek različnih dejavnikov – delovanje ekipe, ustrezna pravna in finančna podlaga, vključenost v druge družbene sisteme, če naštejemo samo nekatere.
Morda se zdi uvodni del nekoliko dolg. Iz lastne izkušnje lahko zapišem, da uspešno, transparentno in finančno vzdržno delovanje organa, komisije, agencije, zavoda, ministrstva, države ni odvisno izključno in samo od šefa. Seveda drži, da je direktor tisti, ki oblikuje delovno okolje, a brez skupnega truda vseh zaposlenih rezultati nikakor ne bodo spodbudni, pozitivni in težko, da bodo dosegli motivacijski učinek.
Poglejmo zadevo iz zornega kota kandidata za direktorja. Predstavljajte si, da vam delodajalec ponudi v podpis pogodbo, v kateri je zapisano, da vaša zaposlitev preneha (ste razrešeni), če svoje delo opravljate nevestno, nestrokovno ali se izkaže, da po delovnih in strokovnih kvalitetah niste primerni za opravljanje dela direktorja, ali če zavod ne dosega zadovoljivih delovnih rezultatov ali če pri delovanju zavoda pride do motenj ali ponavljajočih se napak. Bi podpisali takšno pogodbo? Najverjetneje ne. Nikjer namreč niso zapisana merila, po katerih bi se presojale okoliščine, na katere se sklicuje predlog zakonskega besedila. Vesela bom, če mi kdorkoli pojasni, kaj so zadovoljivi delovni rezultati zavoda! Kot sem že zapisala, rezultati delovanja zavoda NISO odvisni le od direktorja. So rezultat dela celotne ekipe, vseh zaposlenih – od vodstva do strokovnih služb, pravzaprav vsakega in vseh zaposlenih. Tudi najprimernejši in usposobljen direktor ne more zagotoviti zadovoljivih rezultatov zavoda, če nima podpore vseh zaposlenih. Bi torej podpisali pogodbo, po kateri ste lahko razrešeni zaradi »nagajanja« sodelavcev?
Drugi razlog – motnje pri delovanju zavoda. No, tale je pač čisto mimo. Že ptički na vejah (beri: dnevno nas o tem »obveščajo« različni mediji) čivkajo, da so motnje pri delovanju zavodov posledica finančno neustreznega sistema plačevanja storitev, ki jih zavodi zagotavljajo. Tukaj se izpostavi, kako pa drugače, jasen namen zakonskega besedila – določba naj bi disciplinirala direktorje javnih ZDRAVSTVENIH zavodov. Morda je zakonodajalec pozabil, da javni zavodi delujejo tudi na področju šolstva, oskrbe starejših, lekarniške dejavnosti, kot javni servis obveščanja … Če je zakonodajalec odprl Pandorino skrinjico glede motenj pri delovanju zavoda, bi bilo priporočljivo, da najprej počisti pred svojim (finančnim) pragom. Dolžnost države je, da zagotovi zadostne finance za izvajanje vseh javnih služb iz svoje pristojnosti. Posledica te dolžnosti je dolžnost preverjanja ustrezne in gospodarne porabe financ. Upam, da sem jasno zapisala: dolžnost ustanovitelja javnega zavoda je, da do motenj ne pride! Prelaganje odgovornosti na direktorje javnih zavodov ne bo prineslo želenega učinka. In že smo pri pomembnem vprašanju: kaj je sploh namen zapisanih razlogov za razrešitev direktorja javnega zavoda – odprava motenj (ja, vse v redu in prav, pa imamo zagotovilo, da bo »naš« direktor uspel pri tej nalogi?), doseganje zadovoljivih (tudi za ta pridevnik bom vesela, če ga zakonodajalec ovrednoti) rezultatov – v današnjih časih bi moral biti zadovoljiv rezultat že to, da delavci radi pridejo zjutraj v službo, v normalno delovno okolje.
Zgolj zato, da bo moje stališče povsem jasno: vsako delo, tudi direktorsko, je treba opravljati z največjo stopnjo skrbnosti, po najvišjih standardih medsebojne komunikacije, skladno s pravili področja. Je mogoče pričakovati dobre rezultate direktorja, ki mu »nad glavo visi« za lase privlečena razrešitev? Bo uspel ustvariti spodbudno delovno okolje, čeprav bo vedel, da je lahko vsaka njegova zahteva glede izpolnjevanja delovnih nalog predstavljena kot neprimerna, celo mobing, in je lahko razlog za razrešitev iz razloga neprimernosti za opravljanje dela direktorja?
Zakonodajalec (beri: vlada) bo morala poiskati druge vzvode za reševanje nastalih razmer v javnem sektorju. Zgolj zamenjave vodstvenih kadrov v javnih zavodih – mimogrede, takšne zamenjave neizogibno trajajo dalj časa, delovanje zavoda pa je v t. i. mrtvem teku – ne bodo prinesle rešitev, ki jih načrtuje vlada.
Opomba avtorice: »V tem prispevku uporabljeni izrazi, ki se nanašajo na osebe in so zapisani v moški slovnični obliki, so uporabljeni kot nevtralni za ženski in moški spol.«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
