Zadeva izvira iz dogodkov v Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Dob, kjer so pravosodni policisti na podlagi anonimne prijave lani odkrili, da si trije zaporniki prek prenosnih pomnilniških enot izmenjujejo posnetke, ki so vsebovali elemente spolnih zlorab otrok. Zoper enega od vpletenih je stekel kazenski postopek, v katerem je obdolženi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu (sodba I K 9889/2025) krivdo prostovoljno priznal in tako v zameno za priznanje dosegel ugodnejšo kazensko sankcijo v višini enega leta in desetih mesecev zapora. Na prvi pogled rutinski zaključek kazenskega postopka s priznanjem krivde pa je kasneje dobil nepričakovan in pravno izjemno kompleksen zaplet, ko je obramba vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej zatrjevala kršitev določb kazenskega postopka oziroma nezakonito pridobitev ključnih dokazov s strani pravosodnih policistov.
Obramba je s tem manevrom poskušala izkoristiti načelo prepovedi spremembe na slabše (reformatio in peius, 385. člen Zakona o kazenskem postopku). S priznanjem krivde si je namreč obsojenec zagotovil razmeroma nizko zaporno kazen, ki bi v primeru ugoditve zahtevi za varstvo zakonitosti in posledične razveljavitve pravnomočne sodbe ter ponovljenega sojenja predstavljala absolutno zgornjo mejo sankcije – sodišče namreč v ponovljenem postopku po razveljavitvi na zahtevo obrambe ne bi smelo izreči strožje kazni od tiste v razveljavljeni sodbi. Takšna procesna strategija bi obdolžencu omogočila tveganje brez kakršnihkoli negativnih posledic; v najboljšem primeru bi bil oproščen zaradi izločitve dokazov, v najslabšem pa bi obdržal že izrečeno ugodno kazen iz prvega sojenja.
Petčlanski senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je takšno strategijo v sklepu I Ips 9889/2025, z dne 26. marca 2026, ki je v javnost prišel v začetku maja 2026, prepoznal in jo ostro zavrnil, oziroma natančneje rečeno, zahtevo za varstvo zakonitosti je zavrgel. Čeprav se je presenetljivo celo Vrhovno državno tožilstvo RS strinjalo z navedbami obrambe, da so bili materialni dokazi dejansko pridobljeni na procesno sporen oziroma nezakonit način, so vrhovni sodniki dali prednost načelu poštenega postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic. Vrhovno sodišče je v svoji odločitvi poudarilo, da preračunljivo in očitno nepošteno ravnanje obrambe, ki institut priznanja krivde zlorablja zgolj kot taktično varovalko pred višjo kaznijo v ponovljenem postopku, ne more uživati sodnega varstva glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo, zaradi česar je pravnomočna obsodilna sodba ostala v veljavi.
Praktični vpliv
Odvetniki in zagovorniki v kazenskih postopkih morajo prilagoditi svoje procesne strategije pri uporabi instituta priznanja krivde. Odločitev Vrhovnega sodišča prinaša neposredno tveganje za obrambo, če ta namerava priznanje krivde uporabiti izključno kot taktično varovalko pred vložitvijo izrednih pravnih sredstev. Stranke je treba jasno opozoriti, da naknadno izpodbijanje zakonitosti dokazov (ZVZ) po predhodnem prostovoljnem priznanju krivde odslej praviloma ne bo uspešno, saj bo Vrhovno sodišče to prepoznalo kot preračunljivo zlorabo pravic. Sodišča bodo v prihodnje tovrstne zahteve za varstvo zakonitosti obravnavala bistveno strožje, pri čemer bo v ospredju presoja poštenosti in konsistentnosti ravnanja obrambe skozi celoten kazenski postopek.
Viri in reference
- https://www.dnevnik.si/novice/kronika/obsojenci-so-si-v-zaporu-na-skrivaj-izmenjevali-otrosko-pornografijo-2800014/
- https://www.rtvslo.si/crna-kronika/vrhovno-sodisce-zavrnilo-zahtevek-zaprtega-razpecevalca-otroske-pornografije/781447
- VSRS Sklep I Ips 9889/2025
