Vrhovno sodišče RS je z javno objavo 12. junija 2026 razkrilo prekinitev postopka v zadevi, kjer je bila obsojenka na prvi stopnji spoznana za krivo kaznivega dejanja tatvine in obsojena na tri mesece zapora, kar je kasneje potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila obsojenkina zagovornica, so vrhovni sodniki ocenili, da 12. člen ZNUZJV neustavno posega v 2. člen in prvi odstavek 28. člena Ustave RS. Znotraj istega pravnega reda namreč ni več podane jasne ločnice med tem, kdaj ravnanje izpolnjuje zakonske znake prekrška in kdaj kaznivega dejanja. Poleg tega določba 12. člena ZNUZJV ob sočasni veljavnosti določb 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ruši notranjo statiko pravnega reda, ko temeljno obliko kaznivega ravnanja tako imenovane majhne tatvine opredeljuje kot prekršek, za katerega predpisuje (zgolj) globo, privilegirano oziroma milejšo obliko kaznivega ravnanja tako imenovane male tatvine pa ohranja nedotaknjeno kot kaznivo dejanje, za katerega je mogoče izreči (celo) zaporno kazen. Ker nastalega položaja ni mogoče razrešiti z ustavnoskladno razlago in bi bila odločitev o tem, ali gre za prekršek ali kaznivo dejanje, arbitrarno prepuščena organom pregona, sodišče Ustavnemu sodišču predlaga ugotovitev neskladnosti določbe z Ustavo.
S podobnim sistemskim paradoksom glede razmejitve bagatelne kriminalitete med prekrški in kaznivimi dejanji se je v preteklosti soočala tudi Španija. Pred obsežno reformo kazenske zakonodaje (Ley Orgánica 1/2015) so bile tatvine do vrednosti 400 evrov obravnavane kot administrativni prekrški ("faltas"). To je v praksi povzročilo nekaznovanost serijskih povratnikov (multirecidivistov), saj takšni prekrški niso bili vpisani v nacionalno kazensko evidenco, kar je onemogočalo ostrejše pravno sankcioniranje ponavljanja dejanj. Španski zakonodajalec je anomalijo strokovno rešil z ukinitvijo kategorije prekrškov za premoženjske delikte; tatvine pod vrednostjo 400 evrov so jasno prekvalificirali v lažja kazniva dejanja ("delitos leves"), ki ostajajo striktno znotraj domene kazenskega zakonika in se obvezno evidentirajo. S tem so sodiščem vrnili vzvode za učinkovito stopnjevanje kazni ob ponavljanju premoženjskih dejanj, kar jasno dokazuje, da vzporedna dvotirna obravnava istovrstnih tatvin vodi v pravni kaos in terja enotno ureditev znotraj kazenskega prava.
Viri in reference
- https://www.sodisce.si/sodni_postopki/objave/2026061212091769/
- Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV)
- KZ-1
- https://sodisce.si/mma_bin2.php?nid=2026061212091769&static_id=2026061212070620
- Ley Orgánica 1/2015, de 30 de marzo, por la que se modifica la Ley Orgánica 10/1995, de 23 de noviembre, del Código Penal (Španija), https://www.boe.es/buscar/doc.php?id=BOE-A-2015-3439
