Otroci, ki zaradi vere ali »globokega osebnega prepričanja« ne morejo jesti mesnega obroka
Zagovornik načela enakosti je v svojem javnem priporočilu zapisal, da bi morale javne šole verske prehranske omejitve, kot sta prepoved uživanja svinjine v islamu in veganstvo iz etičnih prepričanj, obravnavati enako kot zdravstvene omejitve, med katere spadajo denimo alergije na arašide ali celiakija. O tej izjemno občutljivi temi je 21. aprila 2026 potekalo tudi formalno delovno srečanje med Zagovornikom načela enakosti in muftijem Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji mag. Nevzetom Porićem, na katerem sta oba predstavnika izpostavila in poudarila potrebo po vključujočem javnem šolskem okolju. Lobnik izhaja iz predpostavke, da šolski sistem, ki ne omogoča alternativnih obrokov posredno diskriminira tiste učence, ki zaradi svojega globokega osebnega prepričanja ali veroizpovedi ne morejo uživati standardnega mesnega obroka. Zagovorniki te interpretacije človekovih pravic se naslanjajo zlasti na 14. člen Ustave Republike Slovenije, ki vsem državljanom in prebivalcem zagotavlja enakost pred zakonom ne glede na njihovo vero, raso, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino, ter na 41. člen, ki varuje svobodo vesti ter veroizpovedi. Po njihovem prepričanju to državi in njenim podsistemom posledično nalaga aktivno pozitivno obveznost prilagajanja javnih servisov verskim in drugim prepričanjem skupin prebivalstva, pa naj bodo avtohtone v Sloveniji ali ne.
Finančno in logistično breme
Navedeno priporočilo pa je nemudoma naletelo na argumentiran odpor v šolskem prostoru ter med precejšnjim delom ustavnopravne stroke, ki opozarja na hude praktične, finančne in sistemske omejitve uresničevanja takšne zahteve v praksi. Šolska prehrana je namreč za ustanovitelje šol (za OŠ so to občine) precejšnje finančno in logistično breme. Združenja ravnateljev in posamezni vodje vzgojno-izobraževalnih zavodov, med njimi denimo ravnatelj Osnovne šole Mengeš Sašo Božič, so javno izpostavili, da je zahteva po zagotavljanju specifičnih verskih ali drugih »posebnih« obrokov v trenutnih kadrovskih in prostorskih razmerah povsem nerealna ter v določenih pogledih celo žaljiva do osebja. Šolske kuhinje in njihovo osebje se namreč že zdaj vsakodnevno spopadajo z izjemno zahtevno logistiko ter pripravljajo številne striktno medicinsko predpisane diete, za katere vodstva šol nosijo tudi neposredno odškodninsko in kazensko odgovornost v primeru napak.
Temeljni pravni argument proti vzpostavitvi absolutne obveznosti šol za zagotavljanje specifične verske prehrane trdno temelji na pravnem načelu sorazmernosti in na 7. členu Ustave Republike Slovenije, ki jasno predpisuje ločitev države in verskih skupnosti. Nasprotniki priporočila poudarjajo, da sekularna država in njene institucije v nobenem primeru niso dolžne aktivno financirati, logistično podpirati ali organizacijsko omogočati specifičnih verskih praks, temveč morajo zgolj pasivno in strpno dopuščati njihovo svobodno izvrševanje v posameznikovi zasebni sferi. Pri tej analizi velja izpostaviti tudi izjemno pomemben ter specifičen pravno-političen argument v slovenskem ustavnem kontekstu: dejstvo, da muslimani v Republiki Sloveniji nimajo ustavnega oziroma pravnega statusa avtohtone narodne manjšine. Ustava namreč v svojem 64. členu priznava posebne kolektivne pravice in varstvo izključno avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti, v 65. členu pa izrecno in posebno varstvo priznava še romski skupnosti. Muslimanska skupnost v Sloveniji ni avtohtona, zato ne uživa kakih specifičnih jamstev, ki bi državi nalagala pozitivne obveznosti. S strogo ustavnopravnega vidika to pomeni, da slovenska država in njeni javni zavodi niso zavezani k aktivnemu prilagajanju šolskega jedilnika verskim normam, še posebej, če bi to predstavljalo nesorazmerno organizacijsko ali finančno breme za delovanje javne službe, ali če bi to zahtevalo ločene nabavne verige za certificirano halal meso, s čimer bi posegli v rigidna in stroga pravila javnega naročanja.
Pravni položaj slovenskih šol in stanje v EU
Obveznost osnovne šole, da sploh organizira prehrano za vse učence, določa 57. člen Zakona o osnovni šoli (ZOsn), ki navaja: »Osnovna šola za vse učence organizira prehrano v skladu z zakonom, ki ureja šolsko prehrano.«.
Člen 4(3) Zakona o šolski prehrani (ZŠolPre-1) pa opredeljuje: »Šola za vse učence oziroma dijake v okviru dejavnosti javne službe obvezno organizira malico.« Po 1. 9. 2027 se začne uporabljati spremenjeni člen 4(3), ki zahteva tudi obvezno ponujanje kosila v šolah.
V članicah EU je obvezna ponudba šolske prehrane za vse osnovne šole na nacionalni ravni prej izjema kot pravilo. Odločitev o organizaciji malice ali kosila se prepušča lokalnim oblastem (občinam, regijam) ali posameznim šolam in ni stvar države. Če se prehrana ponuja, pa veljajo prehranske smernice ali standardi (npr. omejitve sladkih pijač, obvezna zelenjava), vendar šola ni dolžna zagotavljati alternativnih obrokov.
Izrecna zakonska obveznost na nacionalni ravni obvezne ponudbe obstaja le v redkih državah, gre za kosilo v skandinavskih in baltiških državah. Ponudba malice (lahki hladni obrok, npr. dopoldanska ali popoldanska) ni obvezna v nobeni drugi članici EU, razen v Sloveniji.
| Država | Obvezna ponudba malice v OŠ | Obvezna ponudba kosila v OŠ | Opombe |
| Avstrija | Ne | Ne | Ponudba odvisna od občin; veljajo smernice, če se prehrana ponuja. |
| Belgija | Ne | Ne | Ni nacionalne obveznosti. |
| Bolgarija | Ne | Ne | Prehrana ni obvezna; ciljane subvencije za ranljive. |
| Hrvaška | Ne | Ne | Ponudba neobvezna; veljajo standardi, če se izvaja. |
| Ciper | Delno | Ne | Malica (lahki obrok) za socialno ogrožene učence; brez kosila v šoli. |
| Češka | Ne | Ne | Ni nacionalne obveznosti. |
| Danska | Ne | Ne | Ni obveznosti; učenci običajno prinašajo hrano od doma. |
| Estonija | Ne | Da | Univerzalno brezplačno kosilo za vse učence (od 2002); zakonska obveznost. |
| Finska | Ne | Da | Univerzalno brezplačno kosilo (od 1943); zakonska obveznost občin. |
| Francija | Ne | Ne | Kosilo pogosto ponujeno, vendar ni zakonsko obvezno za vse šole; strogo predpisani standardi sestave, če se ponuja. |
| Nemčija | Ne | Ne | Razlikuje se po zveznih deželah; ni nacionalne obveznosti. |
| Grčija | Ne | Ne | Ciljani programi (npr. DIATROFI) za ranljive; ni splošne obveznosti. |
| Madžarska | Ne | Ne | Ni nacionalne obveznosti. |
| Irska | Ne | Ne | Ni obvezne ponudbe. |
| Italija | Ne | Ne | Kosilo pogosto ponujeno (zlasti v javnih šolah), vendar ni zakonske obveznosti zagotavljanja. |
| Latvija | Ne | Delno | Brezplačno kosilo za nižje razrede; ni univerzalne obveznosti za vse. |
| Litva | Ne | Da | Zakonsko obvezno zagotavljanje toplega kosila. |
| Luksemburg | Ne | Ne | Ponudba neobvezna; lokalno urejena. |
| Malta | Ne | Ne | Ni obvezne ponudbe. |
| Nizozemska | Ne | Ne | Ni obvezne ponudbe; učenci prinašajo hrano od doma. |
| Poljska | Ne | Ne | Ni nacionalne obveznosti. |
| Portugalska | Ne | Da (priporočeno) | Šole naj bi zagotavljale kosilo (če je dovolj učencev); ni stroge obveznosti za vse. |
| Romunija | Ne | Ne | Ni nacionalne obveznosti. |
| Slovaška | Ne | Ne | Ni obvezne ponudbe. |
| Slovenija | Da | Da | Zakonsko obvezno (4. člen Zakona o šolski prehrani – malica v vseh šolah, ponudba kosila bo obvezna od 1.9.2027). |
| Španija | Ne | Ne | Od 2025 strogi standardi za sestavo, če se kosilo ponuja; ponudba sama ni obvezna. |
| Švedska | Ne | Da | Univerzalno brezplačno kosilo za učence 7–16 let; zakonska obveznost. |
V Franciji, ki strogo uveljavlja ustavno načelo laičnosti, javne šole praviloma nikoli ne ponujajo obrednih halal obrokov, saj se to razume kot nedopusten vdor ene od religij v nevtralno sfero države. Francoska sodišča, vključno z najvišjim Državnim svetom (Conseil d'État), so zaščitila odločitve županov, ki so ukinili ponudbo nadomestnih brezmesnih obrokov, ob ugotovitvi, da pravne obveznosti za ponujanje alternativnih obrokov ni.
Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) se v podobnih primerih obnaša precej previdno in državam pušča široko polje proste presoje pri upravljanju javnih storitev, saj prehrana v šoli ni človekova pravica. V zadevi Jakóbski proti Poljski, št. 18429/06, je sodišče sicer ugotovilo kršitev verske svobode, ker zaporniku niso omogočili brezmesne diete, a je šlo za specifičen zaporski režim z odvzemom prostosti. V javnem izobraževalnem sistemu pa evropski pravni standardi večinoma zahtevajo zgolj iskanje sorazmernih kompromisov, kadar je to možno (na primer splošnega vegetarijanskega obroka), ki zadovolji verskim in etičnim prepričanjem na nevtralen način, ne da bi se sililo državo v vpeljavo obrednih praks.
Viri in reference
- Islamska skupnost v RS – Poročilo o srečanju z Zagovornikom načela enakosti: https://www.islamska-skupnost.si/2026/04/mufti-poric-in-zagovornik-nacela-enakosti-lobnik-nadaljujeta-dialog-o-solski-prehrani-v-ospredju-konkretne-resitve-za-enakovredno-obravnavo-otrok/
- Odzivi šolnikov in ravnateljev na priporočilo o verski prehrani: https://www.delo.si/novice/slovenija/ravnatelj-os-menges-izjava-lobnika-je-neutemeljena-in-zaljiva
- https://www.sei.org/publications/mapping-study-of-the-school-food-systems-in-12-eu-countries/
- https://www.conseil-etat.fr/en/news/alternative-meals-in-school-canteens-which-are-merely-an-option-for-regional-authorities-do-not-clash-with-the-principle-of-secularism-when-they
