Gre torej za dilemo, kje natančno poteka demarkacijska linija med svobodo izražanja (ki vključuje tudi politično in komercialno oglaševanje) ter nedopustnim posegom v ustavno varovano lastninsko in moralno pravico na avtorskem delu. Poleg izrazito premoženjskih vidikov, ki se tičejo nadomestila za uporabo dela, so v primerih, ko se umetniško delo uporabi v izrazito ideološkem ali spornem kontekstu, s katerim se izvirni ustvarjalci ali izvajalci morda ne strinjajo, izjemnega pomena tudi moralne avtorske in sorodne pravice. Te vključujejo tudi pravice dedičev po smrti ustvarjalcev, ki skrbijo za ohranjanje integritete zapuščine.
Pogoji, ki jih za citiranje določa ZASP
Avtorska pravica na filmskem delu (avdiovizualno delo) in na scenariju (literarno delo) sta urejeni v ZASP. Dialog iz filma je odlomek objavljenega dela in uživa varstvo.
Izjema citiranja (51. člen ZASP) določa, da je navajanje odlomkov objavljenega dela prosto, če:
- gre za odlomek (kratek citat);
- je uporaba potrebna z namenom ponazoritve, soočenja ali napotitve;
- se navede vir in avtorstvo (če je na delu označeno).
Izjema velja tudi za avdiovizualna dela. Namen »soočenja« lahko vključuje politično kritiko (npr. ironiziranje besede »svoboda«).
Kdaj je uporaba protipravna (kršitev):
- če citat ni dovolj kratek ali ni nujno potreben za kritiko (restriktivna razlaga izjem);
- če manjka navedba vira/avtorja;
- če se hkrati reproducira filmska podoba (to je samostojna kršitev reproduciranja avdiovizualnega dela – pravica filmskega producenta);
- če uporaba krši moralne pravice (19. člen ZASP za avtorja: pravica do spoštovanja dela – avtor se lahko upre vsaki uporabi, ki krni njegovo osebnost; enako za integriteto dela);
- če gre za komercialno/politično propagando, ki presega okvir kritičnega soočenja (sodna praksa izjeme interpretira ozko).
V konkretnem primeru je citat kratek in služi političnemu soočenju, vendar sočasna uporaba filmske podobe in morebitna odsotnost polne navedbe vira/avtorja ter moralni ugovor avtorja kažejo na možnost kršitve. Slovenske sodne odločbe v podobnih zadevah, ki bi dokončno razrešile mejni primer političnega plakata, niso znane.
Citati v oglaševanju
V številnih primerih politični ali oglaševalski citati ne izpolnjujejo pogojev za zakonito citiranje. Vendar pa obstajajo izjeme: glej npr. zadevo SEU C-201/13, Johan Deckmyn in Vrijheidsfonds VZW proti Heleni Vandersteen in drugim z dne 3. septembra 2014. V njej je SEU poudarilo, da je treba zagotoviti pošteno ravnovesje med pravico do intelektualne lastnine in svobodo izražanja.
Oglasno sporočilo ali politični plakat tujega citata praviloma ne uporablja za intelektualni dialog z avtorjem scenarija niti ne polemizira z literarnim obdobjem, v katerem je delo nastalo, ali z dramaturško strukturo filma. Citat je na plakatu ponavadi uporabljen izključno instrumentalno – kot udaren slogan, ki pritegne pozornost volivcev ali potrošnikov izključno zaradi svoje vsesplošne prepoznavnosti in čustvene teže. Iztrgan iz svojega izvornega umetniškega konteksta služi zgolj enostranskemu podajanju političnega ali tržnega sporočila. Naročnik oglasa se na ta način brezplačno »priklopi« na simbolni kapital umetniškega dela. Slovenske sodne prakse o uporabi citatov v političnem oglaševanju praktično ni.
Oglaševalske in politične kampanje pogosto namerno opustijo navedbo avtorja in vira. Razlogi so večplastni: navedba bi vizualno in sporočilno obremenila čistost plakata, preusmerila pozornost od glavne politične poante, ali pa zato, ker snovalci kampanje želijo, da se ponarodela izjava povsem zlije z identiteto in sporočilom politične stranke.
Opustitev eksplicitne navedbe avtorja in vira v primeru siceršnjega citiranja sama po sebi pomeni protipravnost dejanja. Takšna opustitev hkrati in neodvisno od premoženjskih vidikov vzpostavlja tudi neposredno kršitev temeljnih moralnih avtorskih pravic, in sicer pravice do priznanja avtorstva, ki jo ZASP določa v 18. členu. Avtor ima izključno pravico do priznanja avtorstva na svojem delu in pravico določiti, ali naj se pri objavi dela navede njegovo ime, psevdonim ali znak.
Zaradi stroge zakonske zahteve po pisni obliki za prenos materialnih avtorskih pravic (80. člen ZASP izrecno določa, da morajo biti pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, sicer so sporne pravice neprenešene), naknadno ali ustno sklicevanje na domnevno »tiho soglasje« avtorja v sodnem postopku nima nobene pravne teže. Uporabnik dela mora pisno pogodbo pridobiti pred začetkom uporabe.
Kompleksnost avdiovizualnih del in večplastnost imetništva pravic
Posebnost obravnavanega primera je izvor obravnavanega citata v kinematografskem (avdiovizualnem) delu. Avdiovizualna dela so v avtorskem pravu obravnavana kot najkompleksnejše oblike stvaritev, kar prinaša izjemno zapleteno matrico imetništva pravic. Film ni delo enega samega posameznika, temveč rezultat usklajenega umetniškega in tehničnega napora velikega števila ustvarjalcev.
Slovenski ZASP v 105. členu določa, da so soavtorji avdiovizualnega dela avtor priredbe (če gre za adaptacijo obstoječega literarnega dela), pisec scenarija, režiser, glavni snemalec in (če je glasba posebej komponirana za to delo) avtor filmske glasbe. Vsi ti posamezniki prispevajo svoj individualni intelektualni delež k nastanku končne celote. Pri tem je pomembno poudariti vlogo filmskega producenta. Po določbi 107. člena ZASP se šteje (zakonska presumpcija), da so soavtorji avdiovizualnega dela izključno in neomejeno prenesli vse svoje materialne avtorske pravice na filmskega producenta s samo sklenitvijo pogodbe o filmski produkciji, razen če v pogodbi ni izrecno določeno drugače. V praksi to pomeni, da je subjekt, ki je primarno legitimiran za vlaganje tožb in uveljavljanje prepovednih ter odškodninskih zahtevkov zaradi nepooblaščene uporabe fragmentov filma, praviloma filmski producent, ki nastopa kot centralni imetnik premoženjskih pravic, medtem ko moralne pravice ostanejo trajno vezane na fizične osebe – soavtorje (npr. scenarista, ki je besedilo dejansko napisal).
Poleg avtorjev pa na avdiovizualnem delu in v zvezi z njim obstajajo in vzporedno sobivajo tudi tako imenovane sorodne pravice, med katerimi so za obravnavani primer daleč najpomembnejše pravice izvajalcev (igralcev). Vsak igralec s svojo upodobitvijo lika, s svojim glasom, mimiko, telesno govorico in interpretacijo ustvari izvedbo, ki je samostojna pravno varovana kategorija po 118. členu in naslednjih členih ZASP. Igralec ni avtor scenarija, je pa ustvarjalec izvedbe tega scenarija.
Ko je določen citat izrečen v filmu in se vtisne v kolektivni spomin naroda, gre pravno gledano na tekstovni ravni za varovano avtorsko delo scenarista, na manifestativni oziroma izvedbeni ravni pa za edinstven rezultat igralčeve interpretacije. Tukaj se v pravni analizi pojavi ključno in zelo subtilno vprašanje: Katere pravice so dejansko prizadete in kršene, če politični plakat uporabi zgolj zapisano besedilo (tekst) citata iz filma, ne da bi ob tem na plakatu kakorkoli uporabil sliko (fotografijo) samega igralca iz filma ali morda zvočni posnetek njegovega glasu?
Dogmatsko gledano ozko v polju premoženjskih pravic, uporaba samega besedila kot goli pisni niz znakov na plakatu pomeni neposredno reproduciranje literarnega (oziroma dramskega) besedila, katerega primarni avtor je scenarist in na katerem ima premoženjska upravičenja producent. Pravno varstvo čistega besedila spada ekskluzivno pod avtorsko pravico. Zgolj z zapisom besed na plakat se premoženjska pravica izvajalca (igralca) do njegovega tonskega ali vizualnega snemanja, reproduciranja ali radiodifuznega oddajanja posnetka izvedbe strictosensu ne krši, saj njegova konkretna fizična in glasovna izvedba ni bila reproducirana na način, ki ga predvideva 121. člen ZASP. Zapis besed na papirju ni zvočni posnetek ali film.
Varstvo ugleda izvajalcev
Slovenski zakonodajalec z ZASP izvajalcem, enako močno in z enakim spoštovanjem kot avtorjem, priznava nabor moralnih pravic. Te pravice so neodtujljive in so namenjene izključno zaščiti osebne, emocionalne in duhovne vezi, ki jo ima izvajalec do svoje izvedbe. 120. člen ZASP izvajalcu tako zagotavlja pravico do priznanja imena ter pravico do spoštovanja izvedbe. Slednja pravica izrecno pomeni, da se lahko izvajalec pravno upre vsakršnemu iznakaženju, skrajšanju ali drugi fizični spremembi svoje izvedbe. Še pomembneje pa je, da se lahko upre tudi vsakršni drugi uporabi svoje izvedbe, če bi ta uporaba objektivno lahko okrnila njegov osebni in profesionalni ugled.
Ali dejstvo, da širša slovenska javnost določeno besedilo neizpodbitno in nerazdružljivo povezuje z ikonično in neponovljivo interpretacijo točno določenega igralca, pravno zadostuje za uveljavljanje njegovih moralnih pravic, tudi v primeru, če ni neposredno uporabljena njegova vizualna podoba (fotografija) ali glas?
Tu se nahajamo v kompleksni sivi coni presečišča avtorskega, osebnostnega in civilnega prava. Če uporabljen citat v družbeni zavesti nosi izrazit in neizbrisen pečat določenega igralca in vizualna podoba plakata morda celo asociativno napeljuje nanj (na primer z uporabo specifične tipografije tistega časa, silhueto, barvami ali drugimi subliminarnimi referencami, ki vzbudijo neposredno kognitivno povezavo z igralcem), bi pravna stroka z močno argumentacijo lahko dokazovala, da gre za nedopusten poseg v izvajalčev ugled in njegovo moralno integriteto.
Še posebej občutljivo to postane v areni političnega oglaševanja. Če se umetniško delo ali izvedba pojavi na političnem plakatu, se v javnosti zaradi tega lahko ustvari lažen vtis, da umetnik ali igralec intimno in javno podpira točno določeno politično opcijo, njene vrednote in njene kandidate. Za mnoge vrhunske ustvarjalce takšna prisvojitev pomeni okrnitev ugleda in neposredno kršitev pravice do spoštovanja dela (18. člen ZASP, ki ščiti avtorje pred skazitvijo dela) oziroma pravice do spoštovanja izvedbe (120. člen ZASP, ki ščiti izvajalce).
V obravnavanem primeru, ko je igralec že pokojni, imajo njegovi dediči vsekakor močan pravni interes in polno procesno legitimacijo za sodno ukrepanje. Slovensko pravo, specifično določbe ZASP v kombinaciji s pravili o dedovanju, dosledno priznava in ureja posmrtno varstvo moralnih avtorskih in sorodnih pravic. Po smrti avtorja ali izvajalca namreč izključno dediči skrbijo za varstvo njegovih moralnih pravic, in sicer za celoten čas trajanja premoženjskih pravic. Pravice izvajalcev praviloma trajajo 50 let od fiksacije ali objave izvedbe, pri fonogramih pa 70 let.
Poleg avtorskopravnega instrumentarija pa dediči varujejo tudi osebnostne pravice pokojnika v širšem civilnopravnem smislu. Tukaj pride v poštev varstvo osebnostnih pravic do časti in dobrega imena, kot jih opredeljuje Obligacijski zakonik (OZ). V primerih neželene politične apropriacije, kjer ni prišlo do neposrednega mehaničnega reproduciranja igralčevega glasu, zaradi česar bi bil zahtevek iz naslova materialnih sorodnih pravic težje dokazljiv, so osebnostne pravice pogosto celo ustreznejši in močnejši pravni temelj za opustitveni zahtevek, odstranitev plakatov in objavo opravičila.
Sklep
Slovenski Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) dopušča citiranje odlomkov objavljenih del, če je citat kratek, če je uporabljen z namenom ponazoritve, polemike ali napotitve ter če sta navedena vir in avtor. Ta izjema velja tudi za odlomke iz literarnih ali avdiovizualnih del, vendar se v praksi razlaga restriktivno in zahteva, da ima citat jasno funkcijo v argumentaciji ali javni razpravi.
V političnih kampanjah se umetniški citati pogosto uporabljajo kot slogani ali simbolni referenčni elementi. V takih primerih je ključno vprašanje, ali uporaba res služi kritičnemu soočenju ali pa zgolj izkorišča prepoznavnost izvirnega dela. Če citat nima samostojne razpravljalne funkcije ali če ni naveden njegov izvor, lahko uporaba preseže meje dopustne izjeme in pomeni poseg v avtorsko pravico.
Pri avdiovizualnih delih je položaj dodatno zapleten, ker je pravic več: avtorska pravica scenarista ali drugih soavtorjev, materialne pravice filmskega producenta ter sorodne pravice izvajalcev. Reprodukcija filmske podobe ali posnetka izvedbe praviloma zahteva dovoljenje imetnikov pravic.
Evropska sodna praksa poudarja tudi potrebo po tehtanju med varstvom intelektualne lastnine in svobodo izražanja, zlasti kadar gre za politični govor. Zato je presoja zakonitosti vedno odvisna od konkretnih okoliščin posameznega primera.
Viri in reference
- Wikipedia: Moj ata, socialistični kulak
- Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (uradno prečiščeno besedilo) (ZASP)
- VSRS Sodba II Ips 213/2008 z dne 26. 2. 2009
- Partljič in Bibičeva družina obsodili podobo na plakatu SDS: "Žalitev avtorja in dela", https://n1info.si/volitve-2026/partljic-in-bibiceva-druzina-obsodili-podobo-na-plakatu-sds-zalitev-avtorja-in-dela/
- Družina Poldeta Bibiča opozarja na zlorabo njegove podobe "za potrebe cenene politične propagande", https://www.rtvslo.si/slovenija/parlamentarne-volitve-2026/druzina-poldeta-bibica-opozarja-na-zlorabo-njegove-podobe-za-potrebe-cenene-politicne-propagande/775554
Pogovor z LEXI
