Uredba se uporablja za vso embalažo, dano na trg Unije, ne glede na material ali izvor. Ključna novost za male trgovce, ki prodajajo pakirane izdelke neposredno končnim uporabnikom v drugi državi članici (B2C prodaja na daljavo), izhaja iz opredelitve proizvajalca v členu 3(1), točka 15. Proizvajalec je med drugim tisti, ki ima sedež v eni državi članici ali tretji državi in na ozemlju druge države članice prvič omogoči dostopnost pakiranih izdelkov neposredno končnim uporabnikom. Slovenski mali trgovec, ki iz Slovenije pošilja blago stranki v Avstrijo, Nemčijo ali Italijo, tako postane proizvajalec v vsaki ciljni državi članici.
Obveznost registracije je določena v členu 44, vendar uredba predvideva, da države članice nacionalne registre vzpostavijo v 18 mesecih od začetka veljavnosti prvega izvedbenega akta Komisije iz člena 44(14). Ta izvedbeni akt je moral biti sprejet do 12. februarja 2026, vendar ob začetku uporabe uredbe še ni bil sprejet. Registracija je pogoj za zakonito dajanje embalaže na trg. Proizvajalec iz člena 3(1), točk (15)(c) in (d), mora v vsaki drugi državi članici, v kateri neposredno končnim uporabnikom prvič daje na voljo embalažo ali pakirane izdelke, imenovati pooblaščenega zastopnika za razširjeno odgovornost proizvajalca. Ta zastopnik izpolnjuje obveznosti EPR, vključno s poročanjem in plačilom prispevkov. Za proizvajalce, ki v posamezni državi članici v koledarskem letu dajo na trg manj kot 10 ton embalaže, člen 44(8) določa poenostavljen obseg poročanih podatkov iz dela B, točke 2, Priloge IX. Proizvajalci morajo voditi evidence količin embalaže po materialih in kategorijah ter jih sporočati pristojnim organom. Dodatno veljajo zahteve glede izjave o skladnosti, tehnične dokumentacije in omejitev snovi (zlasti PFAS v embalaži za stik z živili že od 12. avgusta 2026).
Kritična analiza razkrije, da uredba kljub formalni harmonizaciji pravil o zasnovi embalaže ohranja 27 ločenih nacionalnih sistemov EPR. Male trgovce, ki pogosto poslujejo z nizkimi količinami embalaže, to postavlja v neproporcionalno težaven položaj. Fiksni stroški registracije, imenovanja pooblaščenega zastopnika (pogosto več sto evrov na državo letno) in vodenja evidenc niso odvisni od prometa. Različni jeziki, portali, roki in zahteve po dokumentaciji ustvarjajo administrativno oviro, ki lahko presega dobiček iz posameznih pošiljk. Praksa že kaže, da nekateri majhni spletni prodajalci onemogočajo pošiljanje v določene države članice, ker stroški niso ekonomsko upravičeni. Čeprav uredba predvideva poenostavitve za majhne količine in enako obravnavo proizvajalcev, te ne odpravljajo temeljne razdrobljenosti. Predlogi za začasno ustavitev obveznosti pooblaščenega zastopnika za proizvajalce s sedežem v drugi državi članici do 1. januarja 2035 še niso bili sprejeti, postopek sicer še poteka. Tako se cilj krepitve notranjega trga sooča s tveganjem, da bodo majhni čezmejni akterji izrinjeni, medtem ko veliki operaterji lažje absorbirajo stroške.
Praktični vpliv
Slovenski odvetniki in pravni svetovalci morajo takoj preveriti, ali njihove stranke, ki prodajajo pakirane izdelke v druge države članice, izpolnjujejo pogoje za status proizvajalca. Če da, je treba pred nadaljnjo prodajo zagotoviti registracijo v relevantnih nacionalnih registrih in imenovanje pooblaščenega zastopnika. Evidenca embalaže po materialih in količinah mora biti vzpostavljena za poročanje. Za stranke, ki še niso registrirane, obstaja neposredno tveganje, da se embalaža ne sme dati na trg ciljne države, kar lahko pomeni prekinitev dobav in morebitne sankcije. Preveriti je treba tudi skladnost embalaže z omejitvami snovi, ki veljajo že od 12. avgusta 2026.
Viri in reference
- Uredba (EU) 2025/40 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 2024 o embalaži in odpadni embalaži
- Evropska komisija, Packaging waste – Environment
- Commission Notice – Guidance document for Regulation (EU) 2025/40
- https://www.europarl.europa.eu/legislative-train/spotlight-Simplification%202024-2029/file-omnibus-viii-environment-authorised-representative-for-epr
