Splošno sodišče EU je v zadevi Dassault Aviation proti Evropski komisiji, o kateri je odločalo 24. junija 2026, ugodilo francoskemu proizvajalcu letal in razveljavilo del delegirane uredbe iz leta 2023. Ta uredba je proizvodnjo letal za zasebno ali komercialno poslovno letalstvo izključila iz tako imenovanih prehodnih dejavnosti v okviru zelene taksonomije EU. Evropska komisija je sprva svojo odločitev utemeljevala z argumentom, da imajo poslovna letala nesorazmerno velik ogljični odtis na potniški kilometer v primerjavi z drugimi oblikami prevoza. Okoljske organizacije so takšno izključitev močno podpirale, saj so opozarjale, da je poslovno letalstvo luksuzni sektor z enormnimi emisijami na posameznika, ki mu ne bi smeli omogočiti dostopa do zelenega financiranja. Vendar pa je Sodišče to argumentacijo zavrnilo, saj je ugotovilo očitno napako pri presoji s strani Komisije. Sodniki so poudarili, da merilo emisij na potniški kilometer zadeva izključno obratovanje in ne same proizvodnje letal. Poleg tega drugi načini prevoza zaradi specifičnih lastnosti, kot sta hitrost in fleksibilnost, niso nujno vselej ustrezna nizkoogljična alternativa poslovnim letalom. Komisija je po ugotovitvah sodišča prav tako v celoti zanemarila ključno dejstvo, da lahko poslovna letala delujejo na trajnostna letalska goriva (SAF), s čimer se bistveno zmanjša njihov vpliv na okolje.
Ta sodba prihaja v kritičnem času, ko je celotna evropska zelena taksonomija pod vse večjim pritiskom in postaja prizorišče ostrih političnih ter pravnih bitk. Uredba o taksonomiji (Uredba (EU) 2020/852), katere primarni cilj je bil preprečevanje lažnega zelenega oglaševanja (greenwashing) in usmerjanje zasebnega kapitala v strogo preverjene trajnostne projekte, se je v praksi izkazala za izjemno kompleksen, predvsem pa močno politiziran instrument. Medtem ko so nekatere vključitve, kot sta plin in jedrska energija, sprožile tožbe s strani nevladnih organizacij in celo posameznih držav članic, je odločitev v zadevi Dassault jasno pokazala, da institucije EU ne morejo arbitrarno ali na podlagi pavšalnih predpostavk celotnih gospodarskih sektorjev odrezati od virov financiranja. Posledice tovrstnih izključitev so namreč za industrijo drastične. Neposredno vplivajo na zmožnost podjetij za pridobivanje ugodnejših bančnih posojil in privabljanje institucionalnih investitorjev, ki so zavezani k trajnostnemu poročanju in portfeljem.
Pravna zmaga Dassaulta tako opozarja na širši problem trenutno veljavnih izključitev iz zelene taksonomije, med katerimi so nekatere izjemno sporne in prinašajo daljnosežne, potencialno škodljive posledice za strateško avtonomijo in gospodarstvo EU. Med najbolj kritičnimi primeri je izključitev evropske obrambne in orožarske industrije. Čeprav se financiranje te industrije tradicionalno in po naravi stvari ne obravnava kot okoljsko trajnostno, njena stroga izključitev in uporaba načela "ne škoduj bistveno" (DNSH) v okviru trajnostnih financ v času resnih geopolitičnih groženj in vojne na evropskih tleh močno otežujeta dostop do zasebnega kapitala za nujno krepitev evropske obrambne sposobnosti.
Druga izjemno sporna izključitev se nanaša na rudarjenje in primarno predelavo kritičnih surovin. Nastaja namreč nevzdržen paradoks: čeprav brez obsežnih vlaganj v rudarjenje litija, kobalta in redkih zemelj znotraj Evrope celoten zeleni prehod preprosto ni mogoč, strogi okoljski kriteriji taksonomije de facto preprečujejo in onemogočajo financiranje teh nujnih rudarskih projektov. Evropa je zaradi teh izključitev obsojena na nadaljnjo in še večjo strateško odvisnost od tretjih držav, zlasti Kitajske.
Tretje izrazito problematično področje pa predstavlja kmetijstvo. Zaradi izjemne politične občutljivosti in strahu pred ponovnimi množičnimi protesti kmetov po celotni EU, je bil ta ključni sektor v veliki meri načrtno puščen zunaj prvotnih delegiranih aktov oziroma so mu naloženi pogoji nerealni za izpolnjevanje v praksi. Posledično evropski kmetijski sektor ostaja v popolni pravni in finančni negotovosti. Kmetom je sistemsko preprečen dostop do prepotrebnih in nujnih zelenih finančnih sredstev, ki bi jih krvavo potrebovali za modernizacijo in zares učinkovito trajnostno prilagoditev proizvodnje hrane.
Sodišče je z razveljavitvijo izključitve v zadevi Dassault Evropski komisiji poslalo jasno in nedvoumno sporočilo. Pri nadaljnjem oblikovanju in prilagajanju taksonomije bo morala Komisija dosledno upoštevati načelo sorazmernosti, dejanske tehnične zmožnosti posameznih sektorjev in bistveno širši gospodarski ter strateški kontekst, ne pa se zanašati zgolj na poenostavljene ali celo neustrezne okoljske metrike.
Praktični vpliv
Zadeva podjetjem ponuja pravni vzvod za izpodbijanje delegiranih uredb in tehničnih kriterijev Komisije, če ti ne upoštevajo specifičnih operativnih okoliščin industrije ali zanemarjajo možnosti uporabe novih trajnostnih tehnologij. Podjetja v teh sektorjih morajo preveriti svoje strategije poročanja o trajnosti, zlasti v luči direktive CSRD, saj se lahko zaradi razveljavitve posameznih izključitev v prihodnosti spremeni njihov status in jim to bistveno olajša dostop do zelenega financiranja. Pri tem velja izrecno opozoriti, da ima Evropska komisija na voljo dva meseca in deset dni od vročitve sodbe za vložitev morebitne pritožbe na Sodišče EU glede pravnih vprašanj. Do poteka tega roka oziroma do pravnomočnosti odločitve je treba pri sprejemanju dolgoročnih finančnih zavez in poslovnih odločitev ohraniti visoko stopnjo previdnosti.
Viri in reference
- Sodba Splošnega sodišča EU v zadevi T-77/24, Dassault Aviation proti Evropski komisiji, ECLI:EU:T:2026:409, https://infocuria.curia.europa.eu/tabs/affair?sort=AFF_NUM-DESC&searchTerm=%22T-77%2F24%22&publishedId=T-77%2F24&juridiction=T
- Delegirana uredba Komisije (EU) 2023/2485
- Uredba (EU) 2020/852 (Uredba o taksonomiji)
- Direktiva (EU) 2022/2464 (CSRD)
