ZSOKOK (EPA: 0188-X) je glede tega precej bolj daljnosežen, kot bi bilo mogoče sklepati iz njegovega organizacijskega dela. 33. člen predloga ZSOKOK za te zadeve določa smiselno uporabo procesnega modela, ki ga ZKP že pozna pri Evropskem javnem tožilstvu. Državni tožilec bi imel aktivnejšo vlogo pri preiskovanju, preiskovalni sodnik pa bi se osredotočil zlasti na odločanje o posegih v človekove pravice in druga dejanja, za katera je potrebna sodna odločba. Vlada izrecno poudarja, da s predlogom ZKP ne spreminja in da sodna preiskava v splošnem ostaja.
V primerjalnem pogledu pa je slovenski sistem vse bolj posebnost. Obsežna študija, pripravljena za Evropsko komisijo ob prilagajanju nacionalnih ureditev Evropskemu javnemu tožilstvu, je med članicami EU, v katerih pri težjih kaznivih dejanjih še obstaja klasična sodna preiskava z aktivnim preiskovalnim sodnikom, uvrstila Belgijo, Grčijo, Španijo, Francijo, Luksemburg in Slovenijo. V vseh teh sistemih položaj ni identičen: tožilec oziroma policija praviloma vodita začetno fazo, preiskovalni sodnik pa prevzame določene težje ali formalne preiskave.
Razlike med šestimi državami so precejšnje. V Franciji je juge d’instruction še vedno pristojen za sodno preiskavo in mora zbirati tako obremenilne kot razbremenilne dokaze; pri najtežjih kaznivih dejanjih je takšna preiskava obvezna. V Belgiji obstajata vzporedno tožilska predhodna preiskava in sodna preiskava, ki jo vodi preiskovalni sodnik ter omogoča širša prisilna pooblastila. Podoben dualni model ima Luksemburg. V Grčiji pri težjih kaznivih dejanjih tožilski predhodni fazi praviloma sledi glavna preiskava pred preiskovalnim sodnikom.
Posebej zanimiva je Španija. Tam preiskavo še vedno vodi juez de instrucción, vendar prav v letu 2026 poteka zakonodajni postopek, ki naj bi vodenje kazenskih preiskav prenesel na državno tožilstvo, sodniku pa prepustil predvsem funkcijo varuha procesnih jamstev. Evropska komisija je julija letos ugotovila, da je reforma še v parlamentarnem postopku. Če bo sprejeta, se bo krog držav EU s klasično sodno preiskavo dodatno skrčil.
Smer razvoja evropskega kazenskega postopka je sicer precej jasna. Nemčija je preiskovalnega sodnika kot nosilca preiskave odpravila že v sedemdesetih letih, Italija z novim zakonikom leta 1988, Portugalska z zakonikom iz leta 1987 oziroma z njegovo uveljavitvijo leta 1988, Avstrija pa leta 2008. Na Portugalskem zakon izrecno določa, da je običajni inquérito pod vodstvom državnega tožilstva, sodna instruçao pa je kontradiktorna, praviloma fakultativna faza sodnega preverjanja odločitve o obtožbi ali opustitvi pregona. Avstrijska reforma je nekdanjo sodno predhodno preiskavo nadomestila z enotnim postopkom pod vodstvom tožilca, sodišču pa prepustila zlasti odrejanje prisilnih ukrepov, varstvo temeljnih pravic in nekatera dokazna dejanja.
Podobno pot je nekoliko pozneje ubrala Hrvaška. Zakonik iz leta 2008 je odpravil sodno preiskavo in uvedel tožilsko. Reforma je bila sprva uporabljena za organizirani kriminal, nato širše. Hrvaško ustavno sodišče je pozneje pomemben del nove ureditve razveljavilo oziroma zahtevalo močnejša procesna jamstva, vendar se država ni vrnila k staremu modelu sodne preiskave. Primer je zato pomemben tudi za Slovenijo: prenos preiskave na tožilstvo sam po sebi ne odpravlja potrebe po učinkovitem sodnem nadzoru.
Za reforme so se države odločale iz več med seboj povezanih razlogov. Najpogostejši argument je učinkovitost: če policijo v predkazenskem postopku že usmerja tožilec, ki pozneje odloča tudi o obtožbi, dodatna sodna preiskava lahko pomeni ponavljanje že opravljenega dokaznega dela in podaljševanje postopka. Drugi razlog je načelo ločitve procesnih funkcij. Kritiki klasičnega modela opozarjajo, da je preiskovalni sodnik nenavadna kombinacija nepristranskega sodnika in aktivnega preiskovalca; sodnik naj bi zato odločal predvsem o priporu, hišnih preiskavah, prikritih ukrepih in drugih posegih v pravice, ne pa oblikoval dokaznega primera.
Tožilska preiskava ima tudi jasno sistemsko prednost: odgovornost za uspeh ali neuspeh pregona je koncentrirana pri organu, ki bo pozneje zastopal obtožbo. Policija in tožilstvo lahko delujeta kot ena funkcionalna preiskovalna struktura, sodnik pa ostane zunaj oblikovanja obtožne teze.
Toda prav v tem je tudi njena največja nevarnost. Tožilec je stranka poznejšega postopka in ima institucionalni interes za uspeh pregona. Čeprav je praviloma zavezan objektivnosti, obramba opozarja na nevarnost »tunelskega pogleda«: ko se oblikuje začetna hipoteza o storilcu, lahko preiskava nesorazmerno išče njeno potrditev. Klasični preiskovalni sodnik naj bi bil prav zaradi neodvisnosti primernejši za zbiranje tako obremenilnih kot razbremenilnih dokazov ter lahko obrambi zagotovi zgodnejši dostop do formalnega sodnega postopka.
Slabost sodne preiskave je nasprotna. Ustvarja dodatno procesno fazo, lahko podvaja policijsko-tožilsko delo in zabriše odgovornost: tožilec je gospodar obtožbe, vendar del odločilne priprave primera opravi sodišče. Težava je posebej vidna v kompleksnih gospodarskih in korupcijskih zadevah, kjer lahko predkazenski postopek in poznejša sodna preiskava trajata več let.
Slovenski problem ni samo teorija: postopki trajajo desetletje in več
Prav zato ima argument učinkovitosti v Sloveniji posebno težo: znani so številni odmevni postopki, ki so se od začetka policijske oziroma tožilske aktivnosti do sodnega epiloga raztegnili čez desetletje. Čeprav je sodna preiskava le eden od vzrokov – zamude nastajajo tudi zaradi obsežnih spisov, izločanja dokazov, ponovljenih sojenj, izvedencev, pritožb in razveljavitev sodb –, primeri jasno demonstrirajo, kako počasen je lahko v Sloveniji kazenskoprocesni lok.
Balkanski bojevnik je gotovo najbolj izrazit primer. Policijska akcija in aretacije segajo v leto 2010, prvo sojenje pa se je začelo že leta 2011. Leta 2012 je bila večina ključnih obtožencev oproščena, sledila so nova sojenja, obsodbe, pritožbe in nazadnje razveljavitev pravnomočne sodbe na Vrhovnem sodišču. Januarja 2023 – približno trinajst let po začetku postopka – je deset obtoženih priznalo krivdo in bilo pravnomočno obsojenih na kazni, ki so jih večinoma že prestali.
Še daljši časovni horizont ima zadeva TEŠ 6. Kriminalisti so podatke začeli zbirati že konec leta 2010, prve večje hišne preiskave so sledile leta 2012, specializirano državno tožilstvo pa je obsežno, 1332 strani dolgo obtožnico vložilo šele maja 2020. Predobravnavni naroki so se začeli leta 2021, glavni postopek pa je leta 2026 še vedno potekal. To pomeni, da je od prvih kriminalističnih aktivnosti do še nepravnomočno končanega postopka minilo približno šestnajst let.
Tretji primer so postopki, povezani s Stožicami. Pri zadevi hladilne strojnice očitana dejanja segajo v leta 2010–2012, predobravnavni narok je bil opravljen decembra 2021, glavna obravnava pa je dejansko stekla šele marca 2026 – več kot štiri leta pozneje in približno petnajst let po času domnevnih kaznivih dejanj. Tudi drugi postopki iz kompleksa Stožice so trajali vrsto let; v eni od zadev je denimo glavna obravnava stekla več kot devet let po hišnih preiskavah.
Sklep
V novejši zgodovini držav EU ni mogoče najti jasnega primera, v katerem bi država po vzpostavitvi polnega modela tožilske preiskave reformo obrnila in ponovno uvedla klasičnega preiskovalnega sodnika kot nosilca preiskave. Obstajajo pa primeri, zlasti hrvaški, v katerih je bilo treba po prvotni reformi ponovno okrepiti sodni nadzor in procesne pravice obrambe. Evropska razvojna smer zato ni preprosto »od sodnika k tožilcu«, temveč natančneje od sodnika-preiskovalca k tožilcu-preiskovalcu in sodniku-garantu.
Prav v to smer kaže tudi ZSOKOK. Predlog za zdaj ustvarja takšen model le za omejeno skupino najzahtevnejših kazenskih zadev. Če bi se v praksi izkazal za uspešnega, pa bi lahko postal pilotski projekt za precej širše vprašanje, o katerem slovenska kazenskoprocesna stroka razpravlja že več kot dve desetletji: ali naj sodna preiskava tudi pri nas dokončno izgine iz ZKP.
Praktični vpliv
ZSOKOK sodne preiskave za zdaj ne ukinja in zato za običajne kazenske postopke ne spreminja veljavnega modela. Če bo predlog sprejet v sedanji obliki, bo pomembna predvsem praksa StKOK in specializiranega sodišča: prav ta bo omogočila primerjavo med klasično sodno preiskavo in modelom, v katerem preiskavo vodi tožilstvo, sodnik pa opravlja predvsem garantno funkcijo. Za morebitno splošno ukinitev sodne preiskave bi bila potrebna ločena sistemska reforma ZKP.
Viri in reference
- https://www.gov.si/novice/2026-07-16-vlada-potrdila-predlog-zakona-o-specializiranem-pregonu-korupcije-in-organiziranega-kriminala
- Zakon o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala, EPA: 0188-X
- Evropska komisija/DG JUST, Compliance Assessment of Measures Adopted by the Member States to Adapt their Systems to the EPPO Regulation, 2023
- Evropska komisija, 2026 Rule of Law Report – Spain, o aktualnem predlogu prenosa preiskave s sodnikov na tožilce, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/ALL/?uri=CELEX%3A52026SC0909
- Portugalska, Decreto-Lei n.o 78/87 – Código de Processo Penal, zlasti 262. in 263. člen, https://diariodarepublica.pt/dr/detalhe/decreto-lei/78-1987-662562
- Svet Evrope, gradivo o hrvaški reformi kazenskega postopka in uvedbi tožilske preiskave, https://rm.coe.int/0900001680a033e6
- https://www.24ur.com/novice/crna-kronika/sojenje-v-zadevi-balkanski-bojevnik-krivdo-priznalo-se-osem-obtozencev.html
- https://www.24ur.com/novice/slovenija/tes_2.html
- https://www.24ur.com/novice/slovenija/jankovic-in-stozice-po-stirih-letih-stekla-se-ena-glavna-obravnava.html
