Jedro spora je bila tožba za razglasitev ničnosti, ki jo je Danska vložila zoper Direktivo (EU) 2022/2041. Danska, ki svoj sistem določanja plač temelji izključno na kolektivnem pogajanju socialnih partnerjev in nima uzakonjene minimalne plače (t. i. nordijski model), je trdila, da EU nima ustrezne pravne podlage za sprejem te direktive. Po mnenju Danske naj bi direktiva neupravičeno temeljila na členu 153(1)(b) PDEU (delovni pogoji), medtem ko člen 153(5) PDEU izrecno izključuje plačila iz pristojnosti EU. Danska je zatrjevala, da direktiva posega v nacionalno avtonomijo in pravico do kolektivnega pogajanja ter da se nanaša neposredno na višino plač.
Veliki senat Sodišča EU je v sodbi presodil, da je zakonodajalec EU pravilno uporabil člen 153(1)(b) PDEU kot pravno podlago. Sodišče je poudarilo, da cilj direktive ni harmonizacija višine minimalnih plač ali neposredno določanje plačil, temveč vzpostavitev okvira za izboljšanje delovnih pogojev z zagotavljanjem ustreznosti minimalnih plač (kjer te obstajajo) in s spodbujanjem kolektivnega pogajanja (kjer je pokritost nizka). Sodišče je s tem potrdilo, da lahko EU sprejema ukrepe, ki imajo sicer posreden vpliv na plače, če je njihov primarni cilj izboljšanje delovnih pogojev.
Kljub tej splošni potrditvi pa je Sodišče ugodilo ključnemu delu danskega očitka. Sodišče je namreč razveljavilo določbo, ki je državam članicam z zakonsko določeno minimalno plačo (kar vključuje tudi Slovenijo) nalagala upoštevanje specifičnega seznama meril pri določanju in posodabljanju teh plač. Presodilo je, da ta določba presega zgolj vzpostavitev okvira in predstavlja preveč neposreden poseg v določanje višine plačil, kar je v izključni pristojnosti držav članic. Prav tako je Sodišče razveljavilo pravilo, ki je preprečevalo znižanje minimalnih plač v primeru njihove samodejne indeksacije, saj je tudi to ocenilo kot prekomeren poseg v nacionalno avtonomijo. Sodba tako predstavlja pomembno razmejitev med pristojnostjo EU za urejanje delovnih pogojev in izključno nacionalno pristojnostjo za plače.
Praktični vpliv
Za Slovenijo, ki ima zakonsko določeno minimalno plačo in je v postopku prenosa direktive, sodba pomeni dvoje. Prvič, splošni cilji direktive, kot so spodbujanje kolektivnega pogajanja, vzpostavitev akcijskih načrtov in zagotavljanje splošne ustreznosti plač, ostajajo v veljavi. Drugič, z razveljavitvijo določb o specifičnih merilih za določanje višine (npr. merila, vezana na košarico dobrin ali 60 % mediane plače) ima Slovenija pri določanju nacionalne formule za izračun oziroma posodabljanje minimalne plače večjo avtonomijo, kot jo je sprva rigidno nalagala direktiva.
Viri in reference
- Sodba Sodišča EU (Veliki senat) v zadevi C-19/23, Danska proti Parlamentu in Svetu
- Sporočilo za javnost Sodišča EU št. 136/25 z dne 11. 11. 2025
- Direktiva (EU) 2022/2041 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji
