Državni zbor je razpis referenduma potrdil 28. avgusta, glasovanje pa bo 11. oktobra. Pobudo so vložile koalicijske poslanske skupine in Resnica. Vprašanje izhaja iz načela, da socialna pomoč ne bi smela pomeniti trajnega nadomestila za delo osebam, ki so zanj sposobne in nimajo objektivnih ovir.
Predlagatelji opozarjajo predvsem na velik delež dolgotrajno brezposelnih med brezposelnimi prejemniki denarne socialne pomoči. Po podatkih, predstavljenih v parlamentarnem postopku, je bilo decembra 2025 med 18.480 brezposelnimi prejemniki pomoči 11.097 oziroma okoli 60 odstotkov dolgotrajno brezposelnih, povprečno trajanje njihove brezposelnosti pa je znašalo skoraj tri leta. Socialna pomoč bi po njihovem morala ostati varnostna mreža, hkrati pa bi morala biti povezana z odgovornostjo posameznika, da v okviru svojih sposobnosti sodeluje pri izboljšanju lastnega položaja.
Družbenokoristno delo naj ne bi bilo kazen, ampak instrument aktivacije: ohranjalo naj bi delovne navade in socialne stike, zmanjševalo socialno izključenost ter olajševalo poznejšo vrnitev na trg dela. Argument predlagateljev ima tudi širšo dimenzijo legitimnosti socialne države – od delovno sposobnega prejemnika naj bi bilo mogoče pričakovati določeno aktivnost v zameno za solidarnost skupnosti.
Članek Veronike Rupnik Ženko v Dnevniku 31. avgust pa je zbral pisano množico nasprotnikov te zamisli, ki opozarjajo na probleme. Že Zakonodajno-pravna služba DZ je opozorila na nejasnost vprašanja. Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) namreč že določa, da do denarne socialne pomoči ni upravičen tisti, ki si materialne varnosti ne zagotovi iz razlogov, na katere lahko vpliva, oziroma brez utemeljenega razloga zavrača ali opušča aktivnosti, ki bi lahko privedle do zaposlitve ali izboljšanja socialnega položaja.
Stroka opozarja tudi na zavajajoče enačenje prejemnikov denarne socialne pomoči z brezposelnimi. Po podatkih, ki jih navaja Dnevnik, je bilo leta 2025 med vsemi upravičenci do pomoči le 26,1 odstotka registriranih brezposelnih. Pri dolgotrajnih prejemnikih se pogosto prepletajo nizka izobrazba, zdravstvene in psihosocialne težave, stanovanjska negotovost, zadolženost, slaba mobilnost ter skrbstvene obveznosti.
Skupnost centrov za socialno delo zato opozarja, da bi bilo treba pred uvedbo novega pogoja opredeliti predvsem, kdo bo ugotavljal dejansko sposobnost za delo, po katerih merilih in s kakšnimi kadrovskimi zmogljivostmi. Formalna delovna sposobnost namreč še ne pomeni dejanske zaposljivosti. Profesorica Vesna Leskošek gre še dlje: referendum vidi kot stigmatizacijo prejemnikov in opozarja, da bi delo za socialno pomoč brez delovnopravnega statusa, prispevkov in delovne dobe lahko pomenilo problematično razvrednotenje dela.
Podobne ukrepe poznajo številne članice EU
V EU je bilo v zadnjih 20 letih več takih ureditev, vendar niso bile enake. Če merilo postavimo razmeroma strogo – da gre za socialno pomoč zaradi dohodkovnega cenzusa in da se od delovno sposobnega upravičenca lahko zahteva opravljanje neplačanega ali posebej organiziranega dela v javnem/družbenem interesu – so najpomembnejši primeri Nemčija, Nizozemska in Madžarska. Iz njihovih primerov je mogoče izpeljati precej jasno evropsko izkušnjo: povezovanje socialne pomoči z aktivnostjo ali družbeno koristnim delom ni evropska posebnost niti novost, vendar uspešnejši sistemi praviloma uporabljajo takšno delo ciljno, za osebe, ki so dlje od trga dela, in pazijo, da javno delo ne nadomešča rednih zaposlitev.
| Nemčija | Nizozemska | Madžarska | |
| Osnovni model | aktivacijsko javno delo | neplačana protiusluga | plačana javna zaposlitev |
| Ciljna skupina | predvsem zelo težko zaposljivi | prejemniki socialne pomoči po občinski presoji | dolgotrajno brezposelni/socialno ogroženi |
| Plačilo | socialna pomoč + manjši dodatek | praviloma brez dodatnega plačila | posebna javnozaposlitvena plača |
| Zavrnitev | lahko vpliva na dajatev | lahko vodi v sankcijo | lahko pomeni izgubo dostopa do dajatve/programa |
| Dokazani zaposlitveni učinek | kratkoročno večinoma negativen, dolgoročno majhen pri nekaterih skupinah | ni prepričljivo dokazan | prehod na običajni trg okoli 10–19 % v analizah iz druge polovice 2010-ih; OECD za 2019 navaja 17 % |
| Glavno tveganje | lock-in učinek | prisilno delo/sorazmernost | trajni sekundarni trg dela |
| Ključni ustavnopravni problem | eksistenčni minimum in višina sankcije | meje obveznega dela in sorazmernost sankcij | enakost, zasebnost |
Pogovor z LEXI
