Odbor treh sodnikov tretjega oddelka ESČP je na zasedanju 17. marca 2026 sprejel sklep, s katerim je zavrgel pritožbo Miloša Mihajlovića zoper Republiko Slovenijo kot nedopustno. Zadeva se je nanašala na eno izmed najbolj občutljivih poglavij slovenske pravne tranzicije, problematiko izbrisanih, pri čemer je pritožnik – zastopala ga je Odvetniška družba Čeferin in partnerji – zatrjeval kršitve pravic iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaradi domnevno prenizke in neustrezne odškodnine. Ta mu je bila v višini 11.070 EUR izplačana na nacionalni ravni na podlagi določb Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ker je bil brez stalnega prebivališča 26. 2. 1992 do 11. 6. 2002.
Zahteval je 40.000 EUR za nepremoženjsko škodo in 120.000 EUR za premoženjsko škodo. Zahtevek za povračilo premoženjske škode je utemeljeval z izgubo zaposlitve v podjetju, kjer je delal do izbrisa, ter z domnevno nezmožnostjo dodatnega zaslužka z opravljanjem dela voznika taksija. Pritožnik se je skliceval na kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (pravica do poštenega sojenja) ter 13. člena v povezavi z 8. členom EKČP (pravica do učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s pravico do zasebnega in družinskega življenja), pri čemer je zatrjeval, da so domača sodišča arbitrarno zavrnila obstoj vzročne zveze med izbrisom in zatrjevano premoženjsko škodo.
Potem ko je bila zadeva februarja 2024 posredovana slovenski vladi v izjasnitev, je ESČP v nadaljevanju postopka presojalo predvsem to, ali je slovenski pravni sistem pritožniku zagotovil zadostno zadoščenje za pretekle kršitve. ESČP ni presojalo zgolj višine odškodnine, temveč predvsem, ali so domača sodišča arbitrarno zavrnila obstoj vzročne zveze in s tem kršila procesna jamstva ter učinkovitost pravnega sredstva. Pritožba je bila zavržena kot očitno neutemeljena po členih po 35(3)(a) in 35(4) EKČP.
Z odločitvijo o nedopustnosti pritožbe je ESČP v celoti sledilo argumentaciji Državnega odvetništva Republike Slovenije, ki je zastopalo stališče, da je bil pritožnik doma deležen ustrezne obravnave in pravičnega denarnega zadoščenja, ki sledi usmeritvam iz prejšnjih pilotnih sodb (zlasti v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji). S tem sklepom je ESČP dalo jasen signal, da slovenski zakonodajni in sodni okvir za odpravljanje posledic izbrisa v jedru izpolnjuje konvencijske standarde ter da zgolj osebno nezadovoljstvo posameznika z dosojeno višino finančnih sredstev ne dosega praga za ugotovitev kršitve pravice do poštenega sojenja ali učinkovitega pravnega sredstva na mednarodni ravni.
Praktični vpliv
ESČP je s tem sklepom močno zožilo manevrski prostor za uspešno izpodbijanje same višine odškodnin, določenih na podlagi ZPŠOIRSP. Pri svetovanju strankam o vložitvi novih pritožb pred ESČP je treba jasno opozoriti na visoko tveganje zavrženja že v fazi preizkusa dopustnosti. Pritožbe v tovrstnih primerih bodo smiselne zgolj, če bo mogoče dokazati specifične in grobe procesne anomalije ali očitno arbitrarnost domačih sodišč pri odmeri, ki presega golo nestrinjanje z dosojenim zneskom.
Viri in reference
- Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP)
- Miloš MIHAJLOVIĆ against Slovenia, no. 17268/23
- Sklep ESČP v zadevi Mihajlović proti Republiki Sloveniji, https://www.dodv-rs.si/novica/sklep-escp-v-zadevi-mihajlovic-proti-republiki-sloveniji/
- Sodba velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, št. 26828/06
