c S

»Pozlačevanje zakonov«: ko je slovenski zakonodajalec »bolj papeški od papeža«

21.09.2026 09:14 Slovenski zakonodajalec pri prenosu direktiv EU marsikdaj ne ostane pri evropskem minimumu, temveč razširi krog upravičencev ali zavezancev, uvede strožje postopke in doda obveznosti, ki jih direktiva ne zahteva. Takšno »pozlačevanje« pravil (gold-plating) je razvidno tudi iz ureditev javnega naročanja, preprečevanja pranja denarja in zaščite prijaviteljev.

Gold-plating običajno označuje položaj, v katerem država članica pri prenosu direktive uvede strožja pravila, širše področje uporabe ali več administrativnih obveznosti, kot jih zahteva pravo EU. Sem sodijo tudi primeri, ko zakonodajalec možnost, ki jo direktiva državam le ponuja, spremeni v obvezno nacionalno pravilo. Številne direktive določajo le minimalne standarde in državam izrecno dovoljujejo širše varstvo.

Razlogi za to početje so različni. Zakonodajalec lahko želi evropsko reformo izkoristiti kot izgovor za vnos dodatnih pravil, za katere na ravni EU ni bilo političnega soglasja. Strožja ureditev je lahko posledica previdnosti ministrstva, pritiskov nadzornih organov ali želje po preprečevanju zakonskih obidov. Včasih gre tudi za zakonodajno »komoditeto«: namesto dveh režimov – evropskega za harmonizirana in nacionalnega za druga vprašanja – se enaka pravila razširijo na celotno področje.

Cena takšnega pristopa so večji stroški skladnosti, dodatna pravna tveganja in slabši konkurenčni položaj slovenskih subjektov v primerjavi s podjetji v državah, ki so direktivo prenesle bolj zadržano. Posebej problematičen je lahko »prikriti« gold-plating, pri katerem iz zakonodajnega gradiva ni jasno razvidno, katere obveznosti izvirajo iz EU in katere so samostojna odločitev slovenskega zakonodajalca.

Trije primeri pozlačevanja zakonov

Trije zakoni kažejo različne oblike preseganja evropskega minimuma. Pri tem je potrebna terminološka natančnost: ZJN-3A ni bil klasičen prenos nove direktive, temveč naknadna zaostritev ureditve, ki je izhajala iz že prenesenih javnonaročniških direktiv. ZPPDFT-1 od aprila 2022 ne velja več, saj ga je nadomestil ZPPDFT-2.

Zakon Evropski minimum oziroma možnost Kaj je dodal slovenski zakonodajalec
ZJN-3A – javno naročanje Direktiva 2014/24/EU v 18. členu zahteva, da države zagotovijo spoštovanje okoljskih, socialnih in delovnopravnih obveznosti. Kršitev teh obveznosti je po 57. členu praviloma lahko razlog za izključitev ponudnika, ni pa direktiva predpisala enotnega šestmesečnega nadzora med izvajanjem pogodbe. ZJN-3A je za določene delovno intenzivne storitve uvedel obvezno polletno preverjanje izvajalca in podizvajalcev. Naročnik mora preverjati davčne in socialne obveznosti ter določene kršitve delovne zakonodaje tudi po oddaji naročila.
  Direktiva dopušča pogoje za izvedbo naročila ter državam prepušča način ukrepanja ob socialnih kršitvah. Slovenska ureditev je zahtevala posebno razvezno oziroma socialno klavzulo. Če je bila kršitev ugotovljena pri izvajalcu, je moral naročnik praviloma začeti nov postopek javnega naročanja; pri kršitvi podizvajalca je imel izvajalec najprej možnost njegove zamenjave.
  Direktiva obvezno izključitev veže predvsem na obsodbe za določena kazniva dejanja ter na dokončno ugotovljeno neplačevanje davkov in prispevkov; druge poklicne in socialne kršitve pretežno ureja kot fakultativne razloge. Slovenija je najmanj dve pravnomočno sankcionirani kršitvi v zadnjih treh letih na področju plačila za delo, delovnega časa, počitkov, prikritih delovnih razmerij ali zaposlovanja na črno določila kot obvezno oviro za sodelovanje pri zadevnih naročilih.
ZPPDFT-1 – preprečevanje pranja denarja Četrta direktiva proti pranju denarja 2015/849 je prvotno zahtevala dostop pristojnih organov in zavezancev do podatkov o dejanskih lastnikih, drugim osebam pa dostop ob izkazanem upravičenem interesu. ZPPDFT-1 je vzpostavil register dejanskih lastnikov, v katerem je bil del podatkov dostopen javnosti brez dokazovanja upravičenega interesa. Slovenija je tako javnost registra uvedla širše, še preden je podoben pristop zahtevala poznejša peta direktiva. (Sodišče EU je sicer leta 2022 določbo pete direktive o splošnem dostopu javnosti pozneje razglasilo za neveljavno zaradi nesorazmernega posega v pravici do zasebnosti in varstva osebnih podatkov.)
  Direktiva je kot izhodišče določala petletno hrambo dokumentacije in dopuščala dodatno podaljšanje za največ pet let, če je to utemeljeno in sorazmerno. ZPPDFT-1 je za pomemben del dokumentacije določil desetletno hrambo. Uporabil je torej najdaljši dopustni rok kot splošno pravilo, ne le kot individualno ali posebej obrazloženo izjemo.
  Direktiva zahteva prijavljanje sumljivih transakcij in primerov, pri katerih obstaja sum pranja denarja ali financiranja terorizma. Slovenski zakon je poleg tega zahteval avtomatično poročanje o vsaki gotovinski transakciji nad 15.000 evrov, ne glede na obstoj konkretnega suma, ter posebno sporočanje nekaterih transakcij, povezanih z bolj tveganimi državami.
ZZPri – zaščita prijaviteljev Direktiva 2019/1937 varuje prijave kršitev prava EU na izrecno naštetih področjih, med drugim pri javnem naročanju, finančnih storitvah, varstvu okolja, varnosti proizvodov in varstvu osebnih podatkov. ZZPri varstvo načeloma razširja na kršitve vseh predpisov, ki veljajo v Sloveniji, če je prijavitelj zanje izvedel v delovnem okolju, vendar ob upoštevanju posebnih sektorskih ureditev ter izjem za kazenski postopek in tajne podatke
  Direktiva določa minimalne standarde notranjih in zunanjih prijavnih poti ter prepoved povračilnih ukrepov. Državam prepušča možnost ugodnejše ureditve in dodatnih podpornih ukrepov. ZZPri je vzpostavil enoten horizontalni sistem, v katerem imajo zunanjo prijavno vlogo številni slovenski nadzorni organi, Komisija za preprečevanje korupcije pa tudi osrednjo podporno in usklajevalno funkcijo.
  Direktiva zahteva dostop do informacij, svetovanja in pravne pomoči, državam pa dovoljuje finančno in psihološko podporo. ZZPri pod posebnimi pogoji omogoča nadomestilo za brezposelnost prijavitelju, ki mu je delodajalec odpovedal pogodbo in ki zaradi zatrjevanega povračilnega ukrepa uveljavlja sodno varstvo.


Primeri tudi kažejo, da gold-platinga ni mogoče vrednotiti enoznačno. Strožji nadzor nad izvajalci javnih naročil sicer varuje delavce, vendar naročnikom nalaga zahtevno spremljanje pogodb. Širše avtomatično poročanje finančnih transakcij lahko olajša odkrivanje tveganj, hkrati pa ustvarja velike zbirke podatkov o povsem zakonitem poslovanju. Široko varstvo prijaviteljev odpravlja nelogično razlikovanje med kršitvami prava EU in vsebinsko podobnimi kršitvami slovenskih predpisov, vendar povečuje število organizacijskih in postopkovnih obveznosti.

Ni vsaka rešitev, ki presega direktivo, že sama po sebi slaba. Problematična je transparentnost: ali je dodatna obveznost pregledno označena kot nacionalna izbira, podprta z oceno posledic ter sorazmerna problemu, ki naj bi ga reševala. Pri prihodnjih novelah bi moral predlagatelj v korelacijski tabeli in presoji posledic jasno ločiti obvezni prenos, uporabo možnosti iz direktive in povsem nacionalne dodatke.

Praktični vpliv

Pri razlagi obveznosti ni dovolj sklicevanje na namen direktive. Naročniki, AML-zavezanci in delodajalci morajo upoštevati tudi samostojne slovenske zahteve, četudi jih primerljiva organizacija v drugi državi članici nima.

Viri in reference

- Direktiva 2014/24/EU o javnem naročanju

- Direktiva (EU) 2015/849

- Zakon o zaščiti prijaviteljev (ZZPri)

- Direktiva (EU) 2019/1937

LEXI Pogovor z LEXI