Slovenija je na zadnji lestvici indeksa človekovega razvoja Programa Združenih narodov za razvoj uvrščena zelo visoko, na enaindvajseto mesto. Ta indeks meri socialno-ekonomski in človekov razvoj v posamezni državi. Slovenija se nahaja tik za državami, kot so Kanada, Lihtenštajn, Nova Zelandija, Združene države Amerike in Republika Koreja, ter pred državami, kot so Avstrija, Japonska, Malta, Luksemburg in Francija. Tudi po UNICEF-ovi lestvici, ki meri blaginjo otrok, smo visoko, celo na devetem mestu; pred državami, kot so Švedska, Hrvaška, Irska in Luksemburg. Kdor malo pozna kakšno drugo državo, lahko kar hitro ugotovi, da z vidika človekovega razvoja živeti v Sloveniji ni najslabše. Po drugi strani pa je življenje v naši državi na trenutke bolj napeto kot kakšna kriminalka.
Nekaj volitev nazaj so različni politiki tekmovali v tem, da bi volivcem obljubljali, da bo, če bodo zmagali, Slovenija uvrščena med prvih petnajst oziroma prvih deset držav na kazalniku človekovega razvoja. Med prvimi desetimi državami so denimo Islandija, Norveška, Švica, Danska, Švedska, Nemčija, Avstralija in Nizozemska. Razlika med našo državo in temi državami je še vedno kar občutna. Morda se ob spremljanju dogajanja v dneh, tednih in mesecih pred zadnjimi državnozborskimi volitvami lahko vprašamo, ali je realistično pričakovati, da bo naša država kdaj v tem elitnem krogu, kar ne bo pomenilo samo, da bomo višje na neki lestvici, temveč tudi, da bomo vsi bolj kakovostno živeli.
Zakaj se v Nemčiji po različnih kazalnikih živi bolj kakovostno kot v Sloveniji? Zakaj slovenska država morda zaostaja za tistim nam najbližjim območjem blaginje kakih pet ur vožnje od slovenske meje, okrog Bodenskega jezera, ki ga obdajata na severu dve nemški deželi, Bavarska in Baden-Württemberg, avstrijska pokrajina Predarlsko in na jugozahodu Švicarska konfederacija? Po številnih kazalnikih naša država zaostaja za tem območjem. Raziskovalci s področja mednarodne ekonomije so že pred desetletji razvili kazalnike, ki pojasnjujejo, zakaj se v nekaterih državah bolje živi, zakaj so nekatere države bolj uspešne in zakaj drugod zaostajamo za najuspešnejšimi.
Raziskave izpostavljajo predvsem štiri kazalnike. Prvi kazalnik je geografska umestitev območja. Če ima določena država boljši geografski položaj, bo tudi kakovost življenja višja oziroma bo država bolj razvita. Med Slovenijo in državami ter regijami okrog Bodenskega jezera glede tega ni kakšne posebne razlike. Večina tega območja je tudi znotraj Evropske unije.
Naslednji kazalnik je kultura oziroma običaji, tudi delovne navade, ki vplivajo na gospodarski in družbenoekonomski razvoj. Ta kriterij pojasnjuje, da so tiste države, kjer so ljudje bolj pridni, tudi uspešnejše in imajo višjo kakovost življenja. Bralcem prepuščam presojo, ali je tukaj kakšna razlika med območjem okrog Bodenskega jezera in Slovenijo.
Tretja skupina kazalnikov vključuje gospodarske dejavnike, ki pogojujejo razvitost države, predvsem dostopnost do naravnih virov in razpoložljivost izobražene delovne sile. Države, ki imajo veliko naravnih virov, kot so Norveška, Katar in Združeni arabski emirati, so praviloma višje na lestvicah kot Slovenija. Med območjem okrog Bodenskega jezera in slovensko državo pa pri tem ni kakšnih razlik, ki bi bile odločujoče pri pojasnjevanju razlik v kakovosti življenja.
Četrti dejavnik, ki pojasnjuje razlike v kakovosti življenja in uspešnosti posameznih držav in ki je zaznamoval zadnje obdobje življenja v slovenski pravni demokratični državi in predvolilno kampanjo, je moč in kakovost institucij pravne in demokratične države. Kakovost državnih nadzornih institucij pri uresničevanju vladavine prava, sistematičnem pregonu korupcije in varstvu človekovih pravic pogojuje tudi kakovost življenja v demokratični in pravni državi. Različne mednarodne analize iz zadnjih nekaj let pričajo, da obstajajo občutne razlike med slovensko državo in njenimi institucijami ter institucijami držav okrog Bodenskega jezera. V slovenske demokratične in pravne institucije ljudje manj zaupajo, ker institucije ne ustvarjajo vtisa neodvisnosti in nepristranskosti. Najhujša koruptivna dejanja se redko preganjajo oziroma ne doživijo epiloga. Nosilci javnih funkcij pa vseskozi slabijo delovanje državnih nadzornih institucij in postavljajo pod vprašaj njihovo delovanje oziroma ga relativizirajo.
Te mednarodne raziskave tako jasno kažejo, da je kakovost življenja zelo pogojena tudi z močjo in kakovostjo institucij demokratične in pravne države. Predvolilna kampanja in volitve so pokazale, da je za razvoj slovenske države, pa tudi za to, da bomo vsi, ne samo izbranci, bolje živeli, nujna zahteva, da institucije demokratične in pravne države delujejo nepristransko, neodvisno in pošteno; da se tri veje oblasti medsebojno nadzirajo, da so državne in nadzorne institucije res neodvisne in niso predmet vsakotedenskega boja za funkcije v teh institucijah ter da ne delujejo na podlagi načela lojalnosti.
Volitve so tako pokazale prelomno točko, ki se je moramo zavedati vsi, ki živimo v slovenski družbi: brez močnih institucij ne bo bolj kakovostnega življenja; brez sodelovanja in sobivanja ter strpnosti do drugega ne bo boljše ustavne demokracije v slovenski državi. Morda bo rezultat volitev tista potrebna zaušnica za vse deležnike v političnem prostoru, da se enkrat za vselej uveljavi moč neodvisnih in nepristranskih državnih institucij in da nosilci javnih funkcij končno ponotranjijo načelo vladavine prava.
Ključno vprašanje za vse nas torej ni, ali bo Slovenija čez deset ali dvajset let višje na lestvici indeksa človekovega razvoja OZN, temveč predvsem, kaj storiti, da ne bomo zdrsnili na tej lestvici, kar nam grozi zaradi vse šibkejših institucij državne oblasti in državnih nadzornih institucij. Vsi skupaj si moramo odgovoriti na vprašanje: Ali bi raje živeli kot v kakšni dolgočasni telenoveli ali kot v napeti kriminalni nadaljevanki?
Jernej Letnar Černič
