Vprašal sem se: ali smo na pragu epidemije ADHD? Ali se tovrstna razširjena duševna motnja prenaša z virusi kot hepatitis, z bakterijami kot večina pljučnic ali s cepivi, kot trdijo paranoidni proticepilci? Je morda kaj drugega in globljega v zraku, kar je za povprečnega človeka težje razumeti? V nadaljevanju bom skušal na preprost način odgovoriti na postavljena vprašanja.
Prvi korak, ki sem ga naredil, je primerjava starejših in novejših priročnikov psihiatrije, konkretno sem primerjal starejšega DSM-IV z novejšim DSM-5. Takoj povem bralcu, da gre za prvovrstna psihiatrična priročnika, ki na svetovni ravni predstavljata biblijo uradne psihiatrije in ki jih občasno izdaja Ameriško psihiatrično združenje (American Psychiatric Association). Moč ameriške uradne psihiatrije se razteza na vse ostale države sveta ne le zato, ker je vpliv njene doktrine zelo velik, temveč tudi, ker narekuje tempo svetovni farmacevtski industriji in odločilno vpliva na mednarodne klasifikacije bolezni, ki jih periodično izdaja Mednarodna zdravstvena organizacija. Preprosto povedano: kar reče Ameriško psihiatrično društvo in objavlja v novejših verzijah DSM, je neizpodbitna sveta resnica, je steber, na katerega se naslanjajo skoraj vsi psihiatri sveta.
In kaj sem našel v tej primerjavi starega in novega? Nabor duševnih motenj se je precej razširil, kriteriji kategorizacije teh motenj so postali precej široki, nedorečeni, ohlapni, diagnostični pragi pa zelo nizki. Že pred izdajo DSM-5 je zaslužni profesor Allen Francis, eden največjih psihiatrov na svetu in med drugim predsednik komisije za pripravo prejšnje verzije DSM, opozarjal na nevarnost »diagnostične inflacije«. Njegova opozorila so naletela na gluha ušesa, zgodilo pa se je ravno to, kar je napovedal. Zlasti na področju pedopsihiatrije in mladostniške psihiatrije opažamo eksponentno rast psihiatričnih diagnoz, ki niso zgolj posledica družbene izoliranosti mladih in njihovega dojemanja sveta skozi utopične in zlagane zgodbe z družbenih omrežij, temveč so tudi posledica ohlapnih in nedorečenih diagnostičnih kriterijev. Po današnjih kriterijih bi tudi pisec te kolumne obiskoval kakšno šolo s prilagojenim programom, bil pod budnim očesom kliničnega psihologa in povrh vsega imel še dva spremljevalca! Danes označujemo z motnjo vedenja in osebnosti tisto, kar je nekoč veljalo za razvajenost, z ADHD pa tisto, kar je nekoč veljalo za živahnost.
Tu zdaj pridemo do jedra problema. Seveda sem šel v raziskavi korak naprej in se vprašal, kar se zdaj verjetno vpraša tudi bralec: kdo ima koristi od inflacijske spirale tovrstnih diagnoz? Zakaj in kdo podpira prisilno medikalizacijo otrok? Ugotovil sem, da je odgovor zelo preprost. Gre le za denar. Tu niti ne mislim toliko na farmacevtsko industrijo, temveč in predvsem na številne klinične psihologe, specialne, inkluzivne, rehabilitacijske in celo na cirkus pedagoge, na pedopsihiatre, na razne psevdoterapevte in kvazispecialiste, ki z davkoplačevalskim denarjem pospremijo te mlade »paciente« proti zdravemu odnosu do družbe. Stroški prisilne medikalizacije mladih pacientov so v zadnjih letih eksponentno narasli in postajajo že resen problem v bilancah ministrstva za šolstvo in občin, posledično tudi resen problem za denarnice pridnih državljanov. Obenem sem ugotovil, da v veliki večini primerov prav osebe, ki se napajajo z davkoplačevalskim denarjem, odločajo, ali, za koliko časa in v kolikšni meri mladi pacient potrebuje neko »terapijo«. Tisti, ki imajo od tega neposredne koristi in denar, obenem odločajo, koliko je otrok za prisilno medikalizacijo in celo koliko terapije potrebujejo. Epidemija ADHD (in ostalih pedopsihatričnih motenj, vključno z motnjami avtističnega spektra) torej ni posledica mikroorganizmov – kot sem zgoraj hudomušno ugibal –, temveč trdovratnega, vsepovsod prisotnega virusa pohlepnosti.
(Članek dr. Luigija Varanellija je bil prvotno objavljen v Pravni praksi, št. 22-23/2026)
