Prva je, da je Upravno sodišče sámo vsebinsko odločilo o zadevi in zadeve ni preprosto vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek, v katerem bi morda davčni organ na podlagi nekoliko spremenjenih razlogov odločil enako in davčnega zavezanca obdavčil. Tudi to se namreč dogaja. O tem je sodišče zapisalo, da »zadeve ni vrnilo v ponoven postopek davčnemu organu, saj je ob pravilni razlagi materialnega prava treba ugotoviti, da tožniku davčne obveznosti ni mogoče odmeriti«. Davčni organ ima sicer še vedno možnost, da na sodbo vloži revizijo, vendar upamo, da tega ne bo storil.
Druga zanimivost pa je sama vsebina tožbe in posledično sodbe. Nanaša se na obdavčitev posameznika z dohodnino oziroma davkom na dobiček iz kapitala. Spomnimo: prodaja deleža ali delnic družbe je v Sloveniji obdavčena z davkom na kapitalski dobiček (ki je poleg obresti in dividend del dohodkov iz kapitala in del letne dohodninske obdavčitve). Dobiček od prodaje kapitalskih deležev je obdavčen po stopnji 25 odstotkov, vendar pa stopnja obdavčitve ni fiksna, temveč se znižuje z obdobjem lastništva deleža (po vsakih petih letih za pet odstotnih točk) in po 15 letih lastništva pade na 0 odstotkov. Torej po 15 letih lastništva oziroma imetništva deleža obdavčitve ni.
Zaradi tega se v Sloveniji relativno veliko ukvarjamo s kapitalskimi dobički, tako mi, davčni zavezanci, kot tudi davčni organ. Davčni zavezanci želijo doseči čim nižjo obdavčitev, davčni organ pa išče možnosti, da jih obdavči čim višje. In tudi v našem primeru se nismo mogli znebiti takega občutka.
Davčni zavezanec je leta 2016 prodal poslovni delež, ki je imel v sodnem registru specifično oznako (številko), kar je bilo izrecno zapisano tudi v pogodbi o prodaji. Ta poslovni delež je kupil v istem letu le nekaj mesecev prej. Hkrati tudi ni bilo sporno, da je imel davčni zavezanec v lasti še en poslovni delež, ki pa ga je pridobil ob ustanovitvi te družbe, že pred približno desetimi leti. In tudi ta poslovni delež je imel svojo identifikacijsko številko v sodnem registru. V davčni napovedi je davčni zavezanec navedel, da prodaja poslovni delež s specifično oznako, ki ga je pridobil v istem letu. Nabavna cena je bila enaka prodajni ceni, davčne osnove in s tem obdavčitve ne bi smelo biti. To je tudi logično, saj so od nakupa do prodaje deleža minili le slabi štirje meseci, v tem obdobju pa se ni zgodilo nič, kar bi bistveno spremenilo vrednost deleža.
Davčni organ pa se s tem ni strinjal. Iz 103. člena Zakona o dohodnini namreč izhaja, da se zaloge istovrstnega kapitala vodijo po metodi zaporednih cen (FIFO – »first in first out«). To pomeni, da se ob odsvojitvi poslovnega deleža (kadar seveda ne odsvoji vseh poslovnih deležev, ki jih ima v družbi) šteje, da je najprej odsvojil delež, ki ga je pridobil prej. In bolj ko smo se trudili razložiti davčnim uradnikom, da v primeru poslovnih deležev, ki so jasno definirani s specifično oznako, ne gre za istovrstni kapital, manj uspešni smo bili. Davčni organ je vztrajal pri svojem.
Sodišče je v svoji sodbi tudi zapisalo, da »obravnavane situacije, ko gre za poslovne deleže v družbi z omejeno odgovornostjo, ni mogoče primerjati s situacijo, v kateri bi šlo za promet s serijskimi vrednostnimi papirji« in da »ima tožnik prav, da je v obravnavanem primeru na podlagi pogodbe o odsvojitvi poslovnih deležev povsem jasno, kateri poslovni delež je odsvojil v letu 2016«.
V konkretnem primeru je bila posebnost še ta, da je prvotni poslovni delež, ki ga je davčni zavezanec pridobil ob ustanovitvi družbi, pripadal samo njemu, medtem ko je bil poslovni delež, pridobljen naknadno (leta 2016), del skupnega poslovnega deleža kar 14 imetnikov. Kar je bil za nas še dodatni argument, da ne gre za istovrstni kapital.
Zaradi sodbe mora davčni organ davčnemu zavezancu vrniti odmerjeni davek in povrniti stroške postopka. Zneski so sicer zanemarljivi, sploh v primerjavi s porabljenim časom tako davčnega zavezanca kot tudi nas, davčnih svetovalcev. Vendar ne gre samo za to. Sodba je za našo pravno prakso zelo pomembna, saj je vsaj v enem delu davčne zakonodaje o kapitalskih dobičkih zdaj jasno, kako je treba razlagati ta del Zakona o dohodnini. In da bi lahko davčni organ pogosteje prisluhnil davčnim svetovalcem, še posebej kadar si lahko eno zakonsko določbo razlagamo na dva različna načina, kot je bilo tudi v tem primeru.
Tako bi vsi prihranili kar nekaj časa. In seveda denarja.
(Članek mag. Barbare Guzina je bil prvotno objavljen v Pravni praksi, št. 16/2026)
