Četrt stoletja poslovne zgradbe
Poslovna stavba na robu ljubljanskega BTC, v katerem naše podjetje deluje že dobrega četrt stoletja, je že sama po sebi zanimiv hibrid. Eden od dveh vhodov pripada NUK-u, ki je tudi večinski lastnik celotne zgradbe, kar pomeni, da javni interes tako ali drugače odloča o vseh pomembnih rečeh v zvezi s hišo.
Drugi vhod je namenjen zasebnemu podjetništvu. V treh nadstropjih so tu – poleg Košarkarske zveze Slovenije – relativno stabilna in kar trajna majhna podjetja, ki se vsako zase borijo na svojem trgu in v svoji panogi. Kljub temu da smo že četrt stoletja na isti lokaciji, so naše dejavnosti tako raznolike, da nimamo veliko skupnega. Z večino zaposlenih, direktorjev in lastnikov se občasno vidimo na hodnikih ali na parkirišču pred zgradbo ter si izmenjamo kako površno opazko glede posla, vremena in življenja.
Eden od njih mi je že pred leti, predvsem pa po pandemiji, še posebej padel v oči. Miren, fokusiran, prijazen in načelen direktor ter lastnik podjetja iz zgornjega nadstropja je namreč v marsičem moje nasprotje. Če sem ga kdaj mimogrede nagovoril, kaj je bilo novega na zadnjem zboru lastnikov (kamor je redno hodil ter se tam tudi ustrezno angažiral, jaz pa sem zaradi kroničnega pomanjkanja časa te sestanke vedno izpustil), si je vedno vzel nekaj minut in mi koncizno razložil bistvo posameznih odločitev, ki jih je bilo v vseh teh letih seveda kar nekaj. Če bi bil v tej zgradbi pri kom zaposlen, bi se mi zdel on kar prava izbira – pač direktor, ki bi ga rad imel za svojega šefa: korekten, konstruktiven in usmerjen k jasnemu cilju.
Nikoli se nisem posebej posvečal temu, kako gre njegovemu podjetju, ustanovljenemu v začetku devetdesetih let, in najbrž tega nikoli ne bi storil, če ne bi nedavno do mene prišla informacija, da je sosed podjetje prodal. Prodajna vrednost je spoštovanje zbujajoča in približno ustreza desetletnemu prometu našega podjetja. Zato sem seveda pogledal njihove poslovne podatke. Bili so dobri: majhno število zaposlenih, rastoč promet in rastoč dobiček v zadnjih letih.
Hitro se je vse zložilo. Z jasno poslovno strategijo v pravi dejavnosti mu je v nekaj desetletjih uspelo ustvariti podjetje s precejšnjo tržno vrednostjo, ki ga je zdaj, ko se je začel bližati upokojitvenim letom, prodal enemu od vodilnih podjetij v dejavnosti ter mu s tem zagotovil svetlo prihodnost.
Nisem mogel drugega, kot da mu privoščim ta uspeh.
Kaj bi delal, če bi bil plačan enako
Seveda pa taka uspešna poteza soseda avtomatično obrne pogled tudi navznoter, proti sebi. Če si podjetnik približno toliko časa, kot je on, in je njemu uspelo podjetje prodati za visoko ceno, se nujno vprašaš, kaj je na tem področju uspelo tebi.
Nič niti približno primerljivega. Nekako do leta 2008 je imelo naše podjetje lepo rast, potem ga je kriza oklestila, prepolovila promet in vse odtlej nam ni več uspelo dosegati poprejšnjih prihodkov (in števila zaposlenih). V najboljših časih je bilo v naših prostorih več kot dvajset ljudi, zdaj nas je približno tretjina tega.
Gledano s podjetniškega vidika nismo naredili kakih velikih potez. Vztrajali smo v primarno zasnovani trgovski dejavnosti, ji čez desetletje priključili še eno, bolj kulturno, ki pa že v osnovi ni imela velikih možnosti rasti, in tako je ostalo vse do danes.
Kakšen je torej rezultat mojega podjetniškega prizadevanja v več kot treh desetletjih, torej tega, čemur rečemo tržna vrednost podjetja? Žal se moram sprijazniti, da je ta blizu ničle, in to ne glede na to, da v zadnjega četrt stoletja ob vsem hitenju nisem imel niti toliko časa, da bi šel kdaj na sestanek lastnikov.
Seveda, najbrž bi lahko svojo poslovno barko nekje v preteklosti obrnil v ekonomsko bolj dobičkonosne vode, ki bi danes predstavljale nekaj, kar bi bilo zanimivo za kakega novega vlagatelja. Vendar nisem. Zakaj ne, sem se vprašal.
Odgovor sem našel na nepričakovanem kraju, v kratkem videu, v katerem je narator poslušalcem zastavil preprosto vprašanje: Kaj bi delali, če bi morali delati in bi bili za katerokoli delo plačani enako? Bi še vedno delali to, kar delate zdaj?
Pogledal sem omaro knjig, ki smo jih izdali v zadnjega četrt stoletja, in z očmi ošinil drugo, ki smo jo začeli polniti lani, ter – kljub ekonomski neučinkovitosti – sam sebi odgovoril: da.
Kako pa bi odgovorili vi?
Mirno poletje vam želim.
(Članek dr. Sama Ruglja je bil prvotno objavljen v Pravni praksi, št. 25/2026)
