Povod za pot na to poledenelo polje je bil objavljen 24. marca letos v Jani. Sonja Grizila je za beroče ženstvo prispevala uvodnik, ki mu je dala naslov Sedemnajst trenutkov pomladi; navdih za naslov je iz ruskega romana o sovjetskem agentu, ki se je prelisičil v vrh nemškega Gestapa. Ampak avtorica se ne ukvarja z obveščevalno dejavnostjo v drugi svetovni vojni. Tudi ne z nadaljevanjem v socialistični varianti, čeprav ji knjiga Temna stran Dela2 ponuja prav pretresljive možnosti za to. Sonja Grizila je nesrečna, ker »smo izvolili, kar pač smo«, in se v članku posveti bridkosti, »da se bomo ukvarjali še z vprašanji, kaj je to – veleizdaja. Kar pomeni, da je nekdo spravil v nevarnost lastno državo in državljane«. To je po njenem zakrivil »prvak SDS, ki je sicer priznal, da se je srečal z Izraelci (ki da so lobisti, in ne vohuni, čeprav so bili vsi prej v službi v Mosadu), pa kaj, pogovarjali so se vendar o vojni na Bližnjem vzhodu. In če bog, ki priznava sodišče samo takrat, ko sodijo njemu v prid, to reče, pač nekateri verniki verjamejo.« Zgroženosti nad tem, kar smo izvolili, se torej pridruži zgroženost nad tem, da smo nekako v velikem številu volili tudi veleizdajalca (kot se je izrazil premier Golob) in da se je to zgodilo s pomočjo izraelske obveščevalne službe, ki mirno deluje v naši deželi (kot se je izrazila osmomarčna Nika Kovač, nevladna premierka).
O teh podatkih in interpretaciji bi se dalo kaj reči, a ker kakšnih tehtnih podatkov o Black Cube in teh zadevah še zmeraj ni, se komentarju odpovedujem. Sonja Grizila pa je naredila še poučen splošni uvod, da
»pač imajo vse države brez izjeme svoje tajne službe, ki državljane branijo pred drugimi tajnimi službami. Ali nekaj takšnega. Kot postranska dejavnost je varovanje vrhovne oblasti pred lastnimi državljani, ki se z vodenjem države ne strinjajo. Praviloma so tajne službe državne, razen v Izraelu (ki nima ustave in določenih meja, ker se očitno namerava razlesti po vsem svetu), kjer imajo privatno različico Mosada, precej razvpite obveščevalne službe. Ki smo jo pred volitvami spoznali tudi v Sloveniji.«
Ob tem mi je težje ostati tiho. Prvo, kar mi pride na jezik, bi bilo: Kakšne neumnosti pa so to? Kot sinonim za neumnost bi prišli v poštev še izrazi neresnice, netočnosti, laži, klevete, v skladu s sodobno modo tudi bullshit. Da bi bil Mosad privatno podjetje?! Da bi bile obveščevalne službe vsepovsod državne, samo v Izraelu ne?! Da bi bilo to povezano oziroma odvisno od ustave, se pravi, Izrael nima državne obveščevalne službe, ker nima ustave?! Da pa ima po drugi strani neznanske ozemeljske apetite, in to prav zato, ker nima ustave?! In ker nima točno določenih mej?!
Trditev »Izrael nima ustave in določenih meja, ker se očitno namerava razlesti po vsem svetu,« torej:
1. Izraelu očita teritorialno požrešnost,
2. vzpostavi kavzalno zvezo med odsotnostjo ustave in trdno določenih mej ter
3. predpostavlja tudi načrt o namenu ali končnem cilju.
Če besede Grizile uporabim za skico, dobimo podobo prepotentnega požrešnega velikana mastnih ust, ki se z debelo zadnjico razleza na sosedov sedež in namerava zasesti ali požreti ves svet … No, vse to nima nobene zveze z realnostjo. Je enostavno neresnično, zlagano, do absurda karikirano.
Na svetu je precej držav, ki nimajo ustave – recimo meni ljubi Velika Britanija in Nova Zelandija; te imajo ponavadi vrsto temeljnih zakonov, ki ustavo nadomeščajo. Je tudi precej držav, ki imajo ustavo, pa to ne pomeni kaj dosti, ker je recimo Koran ali šeriatsko pravo nad ustavo; da ne govorimo o tem, kako vse se Koran interpretira – da je Alah velik, o čemer se vsi strinjajo, namreč ne zadošča. Potem je na tem svetu tudi precej držav, ki nimajo trdno določenih mej, vključno s tukaj prisotno Slovenijo – hej, pozdravljena! –, ker se sosedi pač pogosto težko zmenijo (zmenimo), bog pomagaj ...
Ob poznavanju dogajanja v zadnjem stoletju ali – v zasilnem nadomestilu – ob pogledu na zemljevid položaju bolj ustreza opis, da je Izrael žepna država, obdana s sosedi, ki je ne marajo in se nikakor nočejo zmeniti o mejah ter o točno določenih mednarodnih in bilateralnih pravilih za uravnavanje odnosov. In še vsaj to bi se – ko bi bilo možno na dolgo citirati – zlahka dalo dokazati, da imajo muslimani oziroma Islam bistveno večje apetite po tem, da bi obvladovali čim več sveta kot Židi ali Hebrejci. (No, vsaj najbolj bojevite vrste ali frakcije ali organizacije ali vojaške organizacije Islama. Ni jih malo in niso maloštevilne.)
Način, kako Sonja Grizila samozavestno podučuje bralke Jane, pa ne kaže samo slabe obveščenosti o temi, ki se je loteva. Razkriva še nekaj: izrazit antisemitizem. V študijah o tem razprostranjenem sovraštvu do Židov se kot eno glavnih metod diskreditacije navaja tole: vzame se lažniva obdolžitev, izmišljija in nato se iz tega izpelje načrtno maksimalno podlost. Torej: subjekt, ki je tako zavržen, da nima niti ustave niti mej, bi rad zavzel ves svet! Ta umazana obdolžitev ima veliko likovnih upodobitev, ki rišejo Žide kot krvosese, pijavke, udave, ki dušijo svet.
Od Andraža Terška bi si sposodila še prvo in zadnjo besedo: mizerno in sramotno.
