Prvi pokojninski steber je utemeljen na sistemu sprotnega kritja, ki pobrane socialne prispevke usmerja v izplačilo pokojnin. Drugi pokojninski steber pa temelji na osnovi kapitalskega kritja. Zavarovanci vplačujejo prispevke v pokojninske sklade, kjer se sredstva zbirajo in nalagajo. Pokojnina se kasneje izplačuje iz teh privarčevanih sredstev, skupaj z akumuliranimi donosi.
Pogosto do globljega razumevanja ekonomskega delovanja pridemo tako, da skušamo odmisliti denar, in za to tančico financ potem lažje vidimo realne zakonitosti. Prvi steber v tem primeru ni nič drugega kot transfer dela blaga in storitev, ki jih proizvede delovno aktivno prebivalstvo, v potrošnjo delovno neaktivnih upokojencev. Če se število aktivnih zmanjša, se zmanjša količina dobrin za razdelitev. Prav tako povečanje števila neaktivnih upravičencev zmanjša količino prejetih dobrin na povprečnega upokojenca.
Na žalost je podobna ekonomska zakonitost tudi v ozadju delovanja naložbenega pokojninskega stebra. Tu ne gre za metaforo semen, ki se jim odrečemo v sedanjosti, da jih zasejemo in požanjemo več semen, kot smo jih »investirali«, v prihodnosti. Pri drugem pokojninskem stebru gre za transfer dela blaga in storitev, ki jih proizvede delovno aktivno prebivalstvo, v potrošnjo delovno neaktivnih upokojencev, v zameno za prenos dela lastništva nad podjetji od upokojencev na nove lastnike: mlade, delovno aktivne varčevalce v drugem stebru. Če se število aktivnih zmanjša, se zmanjša količina dobrin za varčevanje, s tem se zmanjša povpraševanje po finančnih imetjih za namene pokojninskega varčevanja. Povečanje števila neaktivnih upravičencev pa poveča povpraševanje po dobrinah pri upokojencih in s tem ponudbo finančnih imetij, s katerimi za te dobrine plačajo. Oboje, zmanjšanje povpraševanja po finančnih imetjih in povečanje njihove ponudbe, vodi do padca cen prihrankov in s tem zmanjšanja povprečne pokojnine iz naslova drugega stebra.
Na koncu je torej rešitev samo prava pokojninska reforma, ki skuša kar se da ohraniti razmerje med delovno aktivnim in vzdrževanim delom prebivalstva. Do leta 2060 se bo v Sloveniji število prebivalcev v delovno primerni starosti 15–64 let po podatkih SURS-a zmanjšalo za 192 tisoč oseb, kar je velikost Maribora, Celja, Kranja in Kopra skupaj.
To kolumno pišem iz Japonske, kjer povsod videvam veliko 70- in 80-letnikov, ki še vedno opravljajo preprosta dela ter izgledajo čili in zadovoljni. Po podatkih OECD je bila leta 2024 stopnja zaposlenosti ljudi, starih med 65 in 69 let, na Japonskem najvišja v tem klubu razvitih držav, in sicer 54 odstotkov. V Sloveniji je v istem letu delalo samo 9 odstotkov toliko starih prebivalcev.
Tudi v Sloveniji se bomo morali sprijazniti z dejstvom, da nas ne bo rešil ne drugi pokojninski steber ne višji odmerni odstotek v prvem stebru, ampak le delo. Kot pravi brezčasni japonski pregovor: Naseba naru (Če se nečesa lotiš, bo uspelo). Živel prvi maj, praznik dela!
(Članek dr. Anžeta Burgerja je bil prvotno objavljen v Pravni praksi, št. 17-18/2026)
