Ko sem prvič odprla spis, sem pričakovala klasičen spor. Lastnik nepremičnine lahko zahteva izpraznitev stanovanja od osebe, ki v njem prebiva brez pravnega naslova. Takšni postopki niso nič neobičajnega. Stanovanjski zakon (SZ-1) v 111. členu določa, da oseba, ki uporablja stanovanje brez najemne pogodbe oziroma drugega pravnega naslova, stanovanje uporablja nezakonito, lastniku pa daje možnost, da lahko kadarkoli zahteva njeno izselitev po sodni poti.
Pravo torej omogoča takšno tožbo. Povsem razumljivo. Obstaja namreč veliko primerov, ko se najemniki po prenehanju najemnega razmerja ne odselijo, ko nekdanji partner ostane v stanovanju ali ko nekdo uporablja nepremičnino brez soglasja lastnika. Tožba na izpraznitev stanovanja je povsem običajen pravni mehanizem varstva lastninske pravice.
Toda ta zgodba ni bila zgodba o stanovanju. Bila je zgodba o družini.
V tožbi je bilo mogoče prebrati, da partnerka ni primerna za sina. Da naj bi imela težave z alkoholom. Živela kaotično in slabo vplivala na sina. Med vrsticami je bilo mogoče začutiti skrb, razočaranje in nemoč staršev, ki sta bila prepričana, da njun sin živi z napačno osebo.
Nekaj tednov pozneje smo sedeli v mediaciji. Poleg tožnika in toženke sta prišla tudi sin in njegova mati. Čeprav formalno nista bila stranki postopka, je bilo že po nekaj minutah jasno, da se spor v resnici vrti okoli njiju.
In takrat se je zgodilo nekaj zanimivega. Postalo je očitno, da spor ni nastal zaradi stanovanja.
Partnerja sta sedela drug ob drugem. Med njima ni bilo zaznati konflikta. Nista se prepirala. Nista si očitala napak. Nasprotno. Iz njunih besed in pogledov je bilo mogoče razbrati, da sta pravzaprav zelo povezana.
Na drugi strani mize pa so sedeli starši, ki so zatrjevali, da jo razumejo, da nimajo nič proti njej kot osebi, vendar morajo vztrajati pri tem, da odide.
Takrat sem se vprašala, ali smo kot družba začeli od prava pričakovati preveč.
Sodišče lahko odloči, kdo sme bivati v stanovanju. Ne more pa odločiti, kdo je primeren partner za odraslega človeka. Ne more razsoditi, koga bi moral nekdo ljubiti. Ne more odpraviti razočaranja staršev, ki se ne strinjajo z otrokovo izbiro. In ne more zaceliti odnosov, ki so se med družinskimi člani skrhali.
Vse to so vprašanja, ki presegajo pravo. Pa vendar se vse pogosteje znajdejo v sodnih spisih. V mediacijah pogosto rečemo, da iščemo rešitev spora. Toda občasno se vprašam, kaj pravzaprav pomeni »rešitev«.
Tudi v tem primeru smo jo našli. In to pravzaprav takoj, v prvih petih minutah je bilo dorečeno, da se bo toženka odselila. Nato pa smo se naslednje pol ure pogovarjali o rokih, dogovorih o osebnih stvareh, načinu primopredaje in vsem drugem, kar pravniki radi poimenujemo »celovita ureditev razmerij med strankami«. Če bi nekdo pogledal samo sodno poravnavo, bi lahko zaključil, da gre za lepo mediacijsko zgodbo s srečnim koncem.
Pa je res? Ko sem opazovala obraze udeležencev, sem dobila drugačen vtis.
Starša sta bila zadovoljna. Dosegla sta cilj, zaradi katerega sta sprožila postopek. Sin in njegova partnerka pa sta sedela tiho. V njunih očeh ni bilo olajšanja, ki ga v mediacijah pogosto vidimo, ko ljudje najdejo rešitev, s katero lahko živijo. Bolj je bilo videti, kot da sta se sprijaznila z nečim, česar si nista želela.
In morda je prav to trenutek, ko se pokaže razlika med pravom in življenjem. Pravo je dobilo odgovor na vprašanje, kdo bo ostal v hiši. Ni pa odgovorilo na vprašanje, kaj se zgodi z odnosi.
Ob poslušanju vseh udeležencev sem se večkrat vprašala, ali je bila tožba res namenjena zaščiti lastninske pravice ali pa je postala sredstvo za sporočilo, ki ga starši svojemu sinu niso uspeli povedati drugače. Morda je bila tožba pravno sredstvo za problem, ki v svojem bistvu sploh ni bil pravni.
Včasih se namreč za pravnimi zahtevki skrivajo povsem druga vprašanja. Ne »kdo sme živeti v hiši«, temveč »zakaj si izbral ravno njo«. Ne »kdo ima pravni naslov za bivanje«, temveč »zakaj ne poslušaš naših opozoril«. Ne »kdo je lastnik nepremičnine«, temveč »zakaj se oddaljuješ od nas«.
Teh vprašanj pa pravo ne more rešiti.
Seveda ne zagovarjam stališča, da lastnik ne bi smel varovati svoje lastnine. Lastninska pravica je eden od temeljev pravnega reda. Vprašanje je zgolj, ali je bila lastnina v tem primeru res problem.
Ko sem odhajala z mediacije, sem se spomnila stare misli, da ima človek lahko prav in hkrati izgubi nekaj pomembnega.
Morda je to ena od največjih omejitev prava. Odlično zna odgovoriti na vprašanje, kdo ima prav. Veliko slabše pa na vprašanje, kako bomo živeli skupaj po tem, ko to ugotovimo.
(Članek dr. Nane Weber je bil prvotno objavljen v Pravni praksi, št. 26/2026)
