Površni opazovalec in občudovalec dosežkov naših vrlih bank bi lahko sklenil, da so slovenske banke našle sveti gral dobičkonosnosti, ki ga krasijo pomembne, tudi v mednarodnem merilu priznane inovacije ali celo svojstvena umetna inteligenca. Milijarda evrov letnih dobičkov za bančništvo v mali Sloveniji pač ni mačji kašelj.
Resničnost je žal precej drugačna: bančni avtomat pa, kot se je nekoč slikovito izrazil legendarni guverner ameriške centralne banke Paul Volcker, še naprej ostaja največji izum poslovnega bančništva v zgodovini. Izjemna dobičkonosnost slovenskih bank v zadnjih treh letih je predvsem rezultat enostavne sestave njihovega financiranja. Po podatkih BS je delež vpoglednih vlog prebivalstva v sestavi financiranja slovenskih bank daleč najvišji v evrskem območju, stroški financiranja njihovega poslovanja zaradi tega pa so najnižji. Neto obrestna marža slovenskih bank zato presega neto obrestno maržo evropskih bank za skoraj polovico. Neto obrestni prihodki slovenskih bank so lani znašali 1,4 milijarde evrov ali krepko več kot dve tretjini njihovih prihodkov. Slovenska banka je varčevalcu v neto smislu lani plačala polovico nižje obresti, kot bi mu jih povprečna banka v EMU, in večino svojih dobičkov je oplemenitila na tej »inovativni« osnovi.
Banke v evrskem območju na vezane depozite varčevalcem danes v povprečju plačajo 1,9-odstotno obrestno mero. Za leto vezave varčevalcu nudijo eno odstotno točko manj, kot bodo ob pričakovani inflaciji njegovi prihranki vredni čez eno leto. Obrestna mera za vpogledne vloge je aprila v Sloveniji v povprečju znašala 0,08 odstotka, medtem ko banke EMU v povprečju plačajo trikrat več (0,26 odstotka). Pri depozitih z ročnostjo do enega leta je letna obrestna mera v Sloveniji znašala 0,75 odstotka, v EMU pa sicer še vedno mizernih 1,87 odstotka, a vendarle več kot dvakrat več (na Nizozemskem denimo 2,42 odstotka).
Še bi lahko naštevali, a ključno je vprašanje, zakaj. Zakaj imajo slovenske banke tolikšno moč in ali izjemne nagrade upravam res delijo na račun nebogljenega varčevalca? Leta 1999 smo izvedli obsežno (še do danes najobsežnejšo) raziskavo varčevalnih navad slovenskih gospodinjstev.1 Upam si trditi, da bi bili po skoraj treh desetletjih rezultati skoraj identični:
– Daleč največji dejavnik izbire naložbe slovenskega varčevalca je varnost, še posebej med visoko izobraženim prebivalstvom!? Inflacijsko tveganje je nepomembno.
– S splošnimi borznimi dogajanji je zadovoljivo seznanjena le desetina prebivalstva.
– Tri četrtine slovenskih gospodinjstev sodi v skupino pasivnih ali tradicionalnih varčevalcev, desetina pa v skupino visoko špekulativnih, ki posegajo po visoko tveganih naložbah (danes npr. kriptovalute).
Slovenci smo še vedno v vrhu EU po deležu finančnih prihrankov v bančnih depozitih in naše ljubezni do bank, kot kaže, ne moreta uničiti niti inflacija niti skopuštvo bank. Medtem ko ima prebivalstvo EU v bančnih vlogah le 31 odstotkov vseh prihrankov,2 slovensko prebivalstvo (kljub vsem tegobam) blizu dve tretjini finančnih prihrankov še vedno pušča v bankah. Seveda radi varčujemo tudi v danes močno precenjenih nepremičninah, a to je že druga zgodba.
Torej lahko sklenemo, da slovenske banke izkoriščajo naivnost, neukost in psihološki hendikep slovenskega prebivalstva? In zakaj bi slovenske banke prebivalstvo (in podjetja) za požrtvovalno varčevanje v depozitih nagradile v večji meri, kot ga? Poglejmo v drobovje bančnih bilanc.
Konec leta 2009 so bile slovenske banke po podatkih Banke Slovenije nebančnemu sektorju (podjetja in prebivalstvo) kreditno izpostavljene v višini 37 milijard evrov (od tega 21 milijard evrov podjetjem), depozitov nebančnega sektorja pa so zbrale le v višini 23 milijard evrov. Zaradi tega neskladja so morale pomemben del financirati s krediti (predvsem) tujih bank. Ko je nastopila finančna kriza, so tuje banke pipico zaprle in bančni depoziti so nenadoma postali izjemno dragoceni – zato so jih bile banke tudi pripravljene drago plačevati.
Danes je situacija ravno obratna. Banke so konec aprila nebančni sektor kreditirale v višini 35 milijard evrov (od tega 15 milijard evrov gospodinjstva), razpolagajo pa z bančnimi vlogami nebančnega sektorja (večinoma gospodinjstev) v višini 42 milijard evrov.
Bančnih vlog imajo torej slovenske banke občutno preveč, saj jih ne morejo ali ne znajo razporediti v kredite. Samo v lanskem letu so se bančne vloge kljub mizernim obrestnim meram povečale za tri milijarde evrov (od tega dve milijardi evrov s strani gospodinjstev) in očitno orgije visokih dobičkov slovenskih bank ne bo konec vsaj do naslednje večje gospodarske krize.
Slovenske banke niso oderuške, temveč so izrazito oportunistične, kar pa je glede na njihovo zasebno lastništvo povsem razumljivo. Slovenski varčevalec ima danes obilo možnosti, da svoje prihranke razporedi v praktično katerokoli naložbo prek domačih ali tujih finančnih posrednikov. Prejšnja vlada je z nekaterimi kozmetičnimi prijemi (»ljudske« obveznice, individualni naložbeni računi (INR) in finančno opismenjevanje prebivalstva) vsaj na videz skušala spodbuditi prebivalstvo k varčevanju v »alternativnih« naložbenih oblikah, a brez vidnega uspeha. Za spremembe varčevalnih navad slovenskega prebivalstva sta poleg navedenih prijemov nujna pokojninska reforma v pravem pomenu besede (enakomerna in enostavna davčna stimulacija vseh možnih oblik varčevanj) ter bistveno stimulativnejša davčna politika na področju naložb z zavedanjem, da je premožen varčevalec tudi dober potrošnik. Do tedaj pa se lahko le vprašamo, na kakšni podlagi nadzorniki delijo bančnim upravam rekordne finančne nagrade. Na podlagi bankomata kot največje inovacije?
