Ustavno sodišče je v začetku decembra 2025 izdalo prvo delno odločbo (št. U-I-79/25-30), sredi marca letos pa še drugo delno odločbo (št. U-I-79/25-39). A v presoji še naprej ostaja vsaj na videz najbolj enostavno pravno vprašanje dopustnosti omejevanja koncesionarjev, ki poslujejo kot zasebni zdravstveni delavci, samostojni podjetniki ali gospodarske družbe (koncesionarji – zasebniki), da prosto razpolagajo z dobičkom.
Po določbi drugega odstavka 3. člena ZZDej, kakor je bila spremenjena z novelo ZZDej-N, se zdravstvene storitve izvajajo na nepridobiten način in z namenom varstva integritete namensko zbranih sredstev tako, da presežek prihodkov nad odhodki javni zavod oziroma koncesionar porabi za opravljanje in razvoj zdravstvene dejavnosti, in sicer za investicije v prostore in opremo (z namenom nenehnega izboljševanja kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave), za stroške usposabljanja in stalnega izpopolnjevanja ter plač zaposlenih ali za tekoče stroške poslovanja.
ZZDej-N koncesionarjem onemogoča prosto razpolaganje z dobičkom iz naslova opravljanja storitev pod koncesijo. Dopustne uporabe dobička so investicije v prostore in opremo, stroške usposabljanja in stalnega izpopolnjevanja ter plač zaposlenih ali tekoče stroške poslovanja. Koncesionarji torej dobička ne smejo uporabiti niti za vlaganje v druge svoje dejavnosti, za druge potrebe (na primer za službeno vozilo) ali za neposredno izplačilo samostojnemu podjetniku ali izplačila družbenikom.
Zakaj menim, da bi morala biti presoja ustavne skladnosti drugega odstavka 3. člena ZZDej za Ustavno sodišče najlažja? Ker je Ustavno sodišče novembra 2018 že (soglasno) sprejelo odločitev o tem, da omejevanje uporabe dobička koncesionarjem posega v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-194/17). Ustavno sodišče je torej že odločilo, da zakonodajalec, če naj ravna ustavnoskladno, ne sme omejevati uporabe dobička koncesionarja, ne glede na to, da je bil ta dosežen (tudi) s plačili iz javnih sredstev.1
Vseeno na odločitev Ustavnega sodišča o razpolaganju zdravstvenih koncesionarjev z dobičkom še čakamo … So se od leta 2018 res tako spremenile družbene okoliščine, da bi bila že sprejeta interpretacija zdaj prepoznana kot napačna in bi bilo vztrajanje pri prejšnjem stališču v nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli?
Med tem, ko čakamo še na zadnjo presojo ustavne skladnosti določb ZZDej-N, so koncesionarji v negotovem položaju. Prva dilema je, od kdaj učinkuje omejitev uporabe dobička iz ZZDej-N. Ustavno sodišče je namreč julija lani zavrnilo predlog za zadržanje izvrševanja drugega odstavka 3. člena ZZDej z obrazložitvijo, da iz prehodne ureditve v določbah ZZDej-N (46. člen) ni mogoče ugotoviti, da je že z uveljavitvijo ZZDej-N prišlo do težko popravljivih posledic za koncesionarje (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-83/25-16). Naj pripomnim, da na drugi strani tudi ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da ta ne učinkuje že z uveljavitvijo. Prehodna ureditev v ZZDej-N namreč sploh ne naslavlja specifično vprašanja razpolaganja z dobičkom, torej tudi ne morebitnega prehodnega obdobja za učinkovanje nove omejitve.
Vseeno pa nekateri koncedenti (lokalne skupnosti) od koncesionarjev že zahtevajo spoštovanje načela nepridobitnosti izvajanja koncesije, tako da izpodbijano zakonsko določbo drugega odstavka 3. člena ZZDej dodajajo v nove odločbe o podelitvi koncesije. V konkretnem primeru je občina koncesionarju izdala novo odločbo o podelitvi koncesije, s katero je odločila, da dotedanja odločba o podelitvi koncesije preneha veljati, koncesionar pa mora sprejeti nove obveznosti na podlagi prenovljene zakonodaje, tudi omejitev razpolaganja z dobičkom.
Podreditev takšni odločbi je za koncesionarja – zasebnika praktično neizogibna, saj konkretna odločba vsebuje tudi naslednje določilo: »Če koncesionar v roku 30 dni od prejema predloga koncesijske pogodbe ne podpiše, mu koncedent po uradni dolžnosti odvzame koncesijo.«
Cilj takšnega koncedentovega početja je ne le koncesionar brez dobička, temveč brezpraven koncesionar – ki nima učinkovitega pravnega sredstva proti koncedentovi avtoritarni odločitvi.
Ali takšno pravno okolje vpliva na slovenski zdravstveni sistem pozitivno? Je vse skupaj namenjeno ustvarjanju videza pravičnosti ali le blaženju zavisti? »Pravičnost« pa je zelo izmuzljiva, pretežno subjektivno doživeta vrednota, odvisna od konteksta, perspektive in hitro spreminjajočih se okoliščin.
