Do konca leta 2025 je bil postopek za zavezance precej predvidljiv. Družba je nameravano združitev ali delitev najprej priglasila Finančni upravi Republike Slovenije. Šele nato je transakcijo izvedla. To ni pomenilo, da je bila davčna nevtralnost avtomatično zagotovljena,1 pomenilo pa je nekaj zelo pomembnega: zavezanec je imel pred izvedbo posla možnost preveriti, ali davčni organ vidi težavo. Če davčni organ v zakonskem roku ni izdal odločbe o zavrnitvi ugodnosti, se je z nevtralnostjo implicitno strinjal, zavezanec pa je v transakcijo praviloma vstopil z zadovoljivo mero pravne varnosti.
Nova ureditev, ki se uporablja od 1. januarja 2026, logiko obrne. Pri združitvah in delitvah se priglasitev opravi šele po vpisu transakcije v sodni register, vendar pred predložitvijo davčnega obračuna, v katerem se pokažejo učinki davčno nevtralne obravnave. Če je priglasitev prepozna, jo davčni organ zavrže. Z drugimi besedami: zavezanec mora najprej izvesti transakcijo, nato pa davčnemu organu pravočasno sporočiti, da želi uveljavljati davčno nevtralnost.
Na papirju gre morda za poenostavitev postopka. V praksi pa je sprememba precej bolj občutljiva. Statusna preoblikovanja niso posli, ki bi jih bilo mogoče preprosto zavrteti nazaj. Ko je združitev ali delitev vpisana v sodni register, so pravne posledice že nastale. Premoženje, obveznosti, pogodbe, zaposleni in poslovne enote so že razporejeni drugače. Če FURS naknadno presodi, da pogoji za davčno nevtralnost niso izpolnjeni, zavezanec ne stoji več pred vprašanjem, ali transakcijo izvesti. Stoji pred posledicami transakcije, ki je že izvedena. Transakcije prav tako ni mogoče enostavno razveljaviti, saj se to iz vidika obdavčitve šteje za novo transakcijo, kar pa pomeni, da do obdavčitve pride dvakrat.
Tu se skriva bistvena težava nove ureditve: tveganje se premakne z davčnega organa na zavezanca. Prej je zavezanec pred izvedbo posla lahko dobil vsaj praktičen signal, ali je predvidena obravnava sprejemljiva. Po novem mora sam prevzeti tveganje, da bo njegova razlaga pogojev za davčno nevtralnost kasneje potrjena. Če ne bo, so posledice lahko izjemno drage. Davčna obremenitev pri takšnih transakcijah namreč ni nujno obrobna. V določenih primerih lahko pomeni znesek, zaradi katerega bi bila transakcija, če bi bil znan vnaprej, zasnovana drugače ali pa sploh ne bi bila izvedena.
Res je, da institut zavezujoče informacije iz 14. člena ZDavP-2 ostaja na voljo. Zavezanec lahko pred izvedbo zaprosi FURS za pisno stališče o davčni obravnavi nameravane transakcije, ki je za davčni organ zavezujoča. Toda to ni enakovredna zamenjava za prejšnjo ureditev. Prvič, postopek traja. Čeprav zakon določa rok za izdajo zavezujoče informacije od prejema popolne vloge, praksa pri zahtevnejših primerih pogosto pomeni večmesečno čakanje. Drugič, zavezujoča informacija je plačljiva. Davčna predvidljivost tako ni več vgrajena v osnovni postopek priglasitve, temveč postane nekaj, kar si mora zavezanec posebej naročiti, plačati in na kar mora čakati.
To je pomembno sporočilo za vse, ki načrtujejo reorganizacije. Davčno nevtralna obravnava ni več nekaj, kar se pred izvedbo posla preveri v okviru običajne priglasitve. Po novem je treba že v fazi načrtovanja bistveno bolj natančno dokumentirati poslovne, finančne in davčne razloge za transakcijo, preveriti izpolnjevanje vseh pogojev po ZDDPO-2 ter razmisliti, ali je v konkretnem primeru smiselno zaprositi za zavezujočo informacijo. Pri tem ne gre za nepotrebno previdnost, temveč za upravljanje tveganja, ki lahko nastane šele takrat, ko je za spremembo smeri že prepozno.
Zakonodajalec je s spremembo morda želel postopek narediti hitrejši in bolj administrativno učinkovit. Toda učinkovitost, ki pride na račun pravne varnosti, ima svojo ceno. Pri velikih statusnih preoblikovanjih ta cena ni le strošek svetovalca ali takse. Cena je negotovost. In negotovost je v davkih pogosto najdražja postavka.
