Skladba ima preprosto, šegavo besedilo. Na rojstnodnevnih zabavah se odlično obnese, saj lascivno namiguje, da je v gospe Aniti, ki praznuje (recimo) abrahama, nepresahljiv vrelec libidinalne energije. Takšna namigovanja imamo Slovenci radi. Ni sicer povsem jasno, zakaj to v družbi vselej sproži navihanost, hudomušnost in dobro voljo, a nič ne de, tudi v medicini navsezadnje obstajajo številne učinkovine, ki delujejo, čeprav mehanizma delovanja ne znamo povsem pojasniti.
Izvajanje Anite ne samo da spravlja ljudi v dobro voljo, temveč se tudi po komercialni plati kar dobro obnese. Enkratni nastop na rojstnem dnevu sicer ne prinaša bogastva, vendar pa ekonomija obsega napravi svoje – v Sloveniji živijo številne Anite, ki jim sorodniki in prijatelji želijo pripraviti presenečenje.
Graditi na ekonomiji obsega seveda zahteva številna ponavljanja, za kar je potrebna ustrezna psihofizična kondicija. Nekateri glasbeniki ne marajo pretiranega ponavljanja in pogostih voženj na različne konce Slovenije, zato sanjajo o tem, da bi jim uspelo kaj bolj ekskluzivnega, denimo prodreti na zabave in prireditve velikih korporacij, kjer vprašanje denarja ni vprašanje in kjer je mogoče z enim nastopom nadomestiti petnajst ali dvajset obiskov rojstnodnevnih zabav Anit po Sloveniji.
Vendar pa ima tudi nastopanje na korposceni svoje pasti, o katerih mi je pripovedoval prijatelj glasbenik. Pripovedoval mi je denimo o presenetljivih obratih, do katerih je prišlo, ko je igral na zabavah velikih, renomiranih odvetniških tvrdk. Glasbena zvrst, ki jo je za te priložnosti ponujal, je bil nekakšen smooth jazz, ki naj bi kot nevsiljiva zvočna kulisa napravil socialne stike bolj prijetne in pretočne. Toda večkrat se mu je zgodilo, da je ta ali oni senior partner, ko se je zabava razmahnila, izrazil nezadovoljstvo nad smooth jazzom in zahteval, naj »obrne ploščo«. Naj igra bolj ostro in odločno, naj igra uporniške in puntarske pesmi, naj pohodi pedal za distorzijo zvoka, naj igra pank, naj jim zapoje Bandiero rosso itd.
To je glasbenika kajpada zbegalo. Kako je mogoče, da establišment od njega zahteva, naj igra prekucniške in puntarske pesmi? Da bi prišel stvari do dna, se je zakopal v literaturo in odgovor, kot tolikokrat doslej, našel v Heglovi dialektiki. Ključni besedi sta principal in agent (v arhaični Heglovi terminologiji gospodar in hlapec).
Čeprav odvetništvo navzven deluje kot establišment, ki ima po definiciji interes ohranjati obstoječi red, postanejo stvari bolj zapletene, če nanje pogledamo v mikroperspektivi. V neposrednih interakcijah namreč odvetnik deluje kot agent, ki mora ravnati v skladu z interesi, željami in kapricami principala. In kot ima hlapec slej ko prej polno kapo gospodarjeve muhavosti, tako se agent lahko zasiti tega, da mora plesati po željah principala. Dovolj ima kimanja in zastopanja njegovih želja, želi si izkričati lasten gnev, si dati duška in gromovniško peti prekucniške pesmi. Namesto smooth jazza in uvidevnega kimanja si zaželi z glavo ritmično suvati na robate štiri akorde Bandiere rosse (t. i. headbanging).
Toda s tem dialektika naročnika in izvajalca še ni izčrpana. Dodati ji je treba še eno plast in se vprašati, kakšna je v tej enačbi vloga glasbenika. Številni glasbeniki sanjajo o tem, da jih bodo nekega dne najele uprave velikih korporacij, da bi ob dobro obloženih mizah zabavali njihove zaposlene. Seveda se v tem primeru glasbenik znajde v vlogi izvajalca, torej Heglovega hlapca, velikodušno plačanega sicer, a še vedno hlapca. To prinaša nekatere omejitve. Bo glasbenik mogel in smel izraziti vse tisto, kar si misli? Bo v svoj nastop lahko vtkal ironijo? Se ironično ost sploh spodobi uperiti zoper roko, ki te hrani?
Vse to so stara, velika vprašanja, ki od pamtiveka mučijo številne posameznike od dvornih norcev do državnih pesnikov in filozofov. Razreševali so jih po najboljših močeh, kot so pač vedeli in znali, sklepali so kompromise in iskali opravičila. Nekateri ustvarjalci pa naposled ne izberejo velikopoteznosti, bolj prijetno se jim zdi ostati na malih odrih ali nastopati na rojstnih dnevih, ki jih praznujejo gospe Anite. Če je refren posrečen, potem ga je lažje ponavljati:
A jaz sem le napisal, tako zaradi rime,
saj veš, da na Angelika se nič ne prime.
Napisal sem Anita, ker lepše se konča
in hitro najdeš rimo, saj vsak jo že pozna.
Anita, Aniiiiita …
(Članek dr. Matjaža Ambroža je bil prvotno objavljen v Pravni praksi, št. 19/2026)
