Sodišče EU je 8. septembra 2026 odločilo v dveh zadevah, ki se nanašata na eno najbolj občutljivih posledic napačne uporabe prava EU: odškodninsko odgovornost države zaradi odločbe sodišča, zoper katero po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva.
Sodišče je izhajalo iz ustaljenega, zlasti s sodbo Köbler oblikovanega pravila, da morajo biti za odgovornost države kumulativno izpolnjeni trije pogoji. Kršena norma prava EU mora posamezniku podeljevati pravice, kršitev mora biti dovolj resna, med kršitvijo in zatrjevano škodo pa mora obstajati neposredna vzročna zveza. Ta pravila veljajo tudi, kadar je kršitev posledica pravnomočne odločbe najvišjega nacionalnega sodišča.
Romunska zadeva C-163/24, StatulRomân – MinisterulFinanţelorPublice in Curtea de Apel Bucureşti, je izvirala iz vloge kmeta za kmetijsko pomoč za 264,71 hektarja zemljišč. Pristojni organ je po preverjanju ugotovil, da je upravičenih le 180,62 hektarja, in vlogo zavrnil. Bukareško pritožbeno sodišče je leta 2012 zavrnilo pravno sredstvo in tudi predlog, naj Sodišču EU zastavi vprašanje o razlagi pravil integriranega administrativnega in kontrolnega sistema za kmetijske pomoči.
Kmet je nato zoper romunsko državo vložil odškodninsko tožbo. Sodišče EU je zdaj poudarilo, da kršitev obveznosti predložitve iz tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju EU sama po sebi ne more povzročiti odškodninske odgovornosti. Spremljati jo mora kršitev druge norme prava EU, katere namen je posameznikom podeliti pravice.
V konkretnem primeru določba o pravilni identifikaciji kmetijskih površin take pravice ni podeljevala prosilcu za pomoč. Njen namen je bil varovanje finančnih interesov Unije. Kmet se glede na okoliščine svojega ravnanja prav tako ni mogel sklicevati na drugo določbo, ki je urejala opravičljivo napako. Čeprav bi torej romunsko sodišče morda moralo predložiti vprašanje, ta opustitev brez kršitve pravice, ki jo posamezniku daje pravo EU, ne odpira poti do odškodnine.
Drugačen položaj je Sodišče EU ugotovilo v portugalski zadevi C-293/24, Ferreira da Silva e Brito in drugi. Nekdanji zaposleni letalske družbe Air Atlantis, odpuščeni po njenem prenehanju leta 1993, so trdili, da je družba Transportes Aéreos Portugueses prevzela del dejavnosti njihovega delodajalca. Po njihovem mnenju je šlo za prenos podjetja, zato so zahtevali ponovno zaposlitev.
Portugalsko vrhovno sodišče je njihov zahtevek leta 2009 zavrnilo, ne da bi Sodišču EU predložilo vprašanje o razlagi pojma prenosa podjetja. Sodišče EU je že v sodbi C-160/14 iz leta 2015 presodilo, da je v obravnavanih okoliščinah šlo za prenos podjetja in da bi moralo portugalsko vrhovno sodišče zaradi razhajanj v sodni praksi predložiti vprašanje za predhodno odločanje.
V novi sodbi je Sodišče EU ugotovilo, da pravila direktive o varstvu delavcev ob prenosu podjetij nedvomno podeljujejo pravice posameznikom. Pri presoji resnosti kršitve pa je izpostavilo tri odločilne okoliščine. Pravilna rešitev je bila razvidna že iz sodne prakse, ki je obstajala pred portugalsko sodbo iz leta 2009; vrhovno sodišče je od usmeritev te sodne prakse odstopilo in pri tem kljub obveznosti ni predložilo vprašanja; poleg tega ni moglo prezreti, da je bila ustreznost njegove metodološke razlage tedaj predmet drugega, že tekočega postopka pred Sodiščem EU.
Kombinacija teh okoliščin po presoji Sodišča EU kaže na neopravičljivo in dovolj resno kršitev. Končno ugotovitev o njenem obstoju ter o neposredni vzročni zvezi s škodo nekdanjih zaposlenih mora sicer sprejeti portugalsko predložitveno sodišče.
Praktični vpliv
Sodbi potrjujeta, da opustitev predhodnega vprašanja ni samostojna odškodninska podlaga. Za uspeh zahtevka bo moral oškodovanec identificirati konkretno kršeno normo prava EU, ki mu podeljuje pravico, ter dokazati dovolj resno kršitev in vzročno zvezo. Za sodišča zadnje stopnje pa je pomembno opozorilo, da lahko neobrazložen odstop od obstoječe prakse Sodišča EU, povezan z opustitvijo predložitve vprašanja in prezrtjem primerljivega tekočega postopka, odločilno prispeva k ugotovitvi odgovornosti države.
Viri in reference
- Zadeva C-163/24, Statul Român – Ministerul Finanţelor Publice in Curtea de Apel Bucureşti
- Zadeva C-293/24, Ferreira da Silva e Brito in drugi
- Sporočilo Sodišča EU št. 120/26 z dne 8. septembra 2026, https://curia.europa.eu/site/upload/docs/application/pdf/2026-09/cp260120sl.pdf
- Sodba C-160/14, Ferreira da Silva e Brito in drugi, z dne 9. septembra 2015
Pogovor z LEXI
