Razpravo je znova odprl ekonomist Miran Mihelčič, ki je 3. septembra v Delu objavil prispevek Možnost odpoklica poslanca – zrelostni izpit demokracije. Kot izhodišče je navedel avgustovsko peticijo Mihe Brejca za odstop predsednika DZ Zorana Stevanovića (Resnica) in se vprašal, ali bi morala imeti javnost poleg političnega pritiska na poslanca tudi pravno možnost predčasnega končanja njegovega mandata. V avgustu in septembru 2026 so se namreč vrstili tudi pritiski različnih interesnih skupin na poslanca Resnice Mijića, naj odstopi.
Slovenska ureditev odpoklica ne dopušča. Po 82. členu ustave so poslanci »predstavniki vsega ljudstva« in niso vezani na kakršnakoli navodila. Enako načelo ponavlja 2. člen Zakona o poslancih (ZPos). Mandat torej ni zasebnopravno razmerje med poslancem in volivci njegovega volilnega okraja, ki bi ga ti lahko preklicali, če z njegovim ravnanjem niso več zadovoljni.
Takšno razumevanje je pravilo tudi drugod po EU. Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je v primerjalnem poročilu evropski parlamentarni mandat opisala kot splošen, svoboden in načeloma nepreklicen. Poslanec naj bi predstavljal celotno politično skupnost ter pri glasovanju pravno ne bil podrejen niti navodilom volivcev niti politične stranke.
Posebej nazoren je primer Latvije, kjer je neposredna demokracija na tem področju razvita precej bolj kot v Sloveniji. Desetina volivcev lahko po 14. členu latvijske ustave sproži postopek za referendum o odpoklicu celotne Saeime. Za uspeh mora glasovati večina udeležencev referenduma, hkrati pa mora število glasov za odpoklic doseči najmanj dve tretjini števila volivcev, ki so sodelovali na zadnjih parlamentarnih volitvah. Toda ista ustavna določba izrecno dodaja: volivci posameznega člana Saeime ne morejo odpoklicati.
To razlikovanje je pomembno. Beneška komisija je v primerjalnem poročilu ugotovila, da sta v Evropi Latvija in Liechtenstein poznala ljudski odpoklic nacionalnega parlamenta kot celote, edina evropska država z institutom odpoklica posameznega poslanca pa je bilo Združeno kraljestvo. Ker je Združeno kraljestvo leta 2020 izstopilo iz EU, med sedanjimi članicami Unije takšnega modela ni.
Britanska ureditev je sicer precej ožja od odpoklica, kakršnega si običajno predstavljamo. Recall of MPs Act 2015 volivcem ne dovoljuje, da bi peticijo sprožili zgolj zato, ker so izgubili politično zaupanje v poslanca. Postopek se lahko začne šele po enem od zakonsko določenih dogodkov: med drugim po določenih kazenskih obsodbah ali po najmanj desetdnevni izključitvi poslanca iz dela spodnjega doma na podlagi postopka pred pristojnim parlamentarnim odborom. Nato imajo volivci šest tednov za podpisovanje; če peticijo podpiše najmanj deset odstotkov upravičencev, poslanski sedež postane prazen in sledijo nadomestne volitve. Odpoklicani poslanec lahko na njih ponovno kandidira.
Zadržanost evropskih ustav do širšega odpoklica ni naključna. Beneška komisija opozarja na povezavo med odpoklicem in imperativnim mandatom. Če bi lahko volivci poslanca kadarkoli odstavili zaradi njegove politične odločitve, bi se lahko poslanska funkcija približala modelu, v katerem predstavnik ni več svoboden pri presoji javnega interesa, temveč mora stalno slediti trenutnim zahtevam svojega volilnega telesa. Prav zaradi zagotavljanja svobodne parlamentarne razprave evropska ustavna tradicija takšno vezanost večinoma zavrača. Komisija odpoklica sicer ne šteje za nujno nezdružljivega s predstavniško demokracijo, vendar poudarja, da mora biti, kjer obstaja, izjemen in zelo skrbno normiran mehanizem.
Slovenska uvedba odpoklica posameznega poslanca zato ne bi pomenila zgolj manjše dopolnitve volilne zakonodaje. Ker 82. člen ustave poslanski mandat oblikuje kot mandat predstavnika vsega ljudstva, bi bilo treba najprej razrešiti njegovo razmerje do ustavnega načela svobodnega mandata. Model, podoben britanskemu – odpoklic samo po vnaprej določenih hudih kršitvah – bi bil ustavnopravno bistveno manj radikalen od sistema, v katerem bi lahko določeno število volivcev postopek sprožilo zaradi političnega nezadovoljstva.
Praktični vpliv
Mihelčičev predlog nima neposrednih pravnih učinkov in ni del zakonodajnega postopka. Morebitna dejanska uvedba odpoklica bi zahtevala natančno določitev razlogov, praga podpisov, kroga upravičenih volivcev in posledic uspešnega odpoklica, predvsem pa presojo, ali je takšen institut mogoče uskladiti z 82. členom ustave ali bi bila potrebna njegova sprememba.
Viri in reference
- Latvijska ustava (Satversme), 14. člen, https://likumi.lv/ta/en/en/id/57980-the-constitution-of-the-republic-of-latvia
- Beneška komisija, Report on the Recall of Mayors and Local Elected Representatives, CDL-AD(2019)011rev, https://www.venice.coe.int/webforms/documents/default.aspx?pdffile=CDL-AD%282019%29011rev-e
- https://www.legislation.gov.uk/ukpga/2015/25
- Parlamentarna skupščina Sveta Evrope, The nature of the mandate of members of the Parliamentary Assembly, Doc. 14077, https://assembly.coe.int/nw/xml/XRef/Xref-XML2HTML-en.asp?fileid=22808&lang=en
- Miran Mihelčič, Možnost odpoklica poslanca – zrelostni izpit demokracije, Delo, 3. 9. 2026, https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/moznost-odpoklica-poslanca-zrelostni-izpit-demokracije
Pogovor z LEXI
