Sodišče je sodbo izdalo 22. oktobra 2026 na podlagi vprašanja grškega vrhovnega upravnega sodišča. Spor se nanaša na nekdanjega diplomata IS, čigar služba je prenehala z učinkom od 31. decembra 2017, ker je dopolnil 65 let in 35 let dejanske javne službe, ki se upošteva za pokojnino. Izpodbijal je predsedniški dekret o upokojitvi in zatrjeval nedovoljeno starostno diskriminacijo. Po zavrnitvi tožbe je vložil pravno sredstvo pred predložitvenim sodiščem.
Grška ureditev, uporabljiva v sporu, je določala prenehanje službe ob kumulativni izpolnitvi obeh pogojev. Diplomat, ki pri 65 letih še ni dopolnil zahtevane dobe, je lahko ostal zaposlen do njene dopolnitve, vendar največ do 67. leta. Za diplomate z veleposlaniškim nazivom je zaradi posebnih službenih potreb omogočala tudi podaljšanje službe za največ dve leti, prav tako najdlje do 67. leta.
Sodišče je najprej potrdilo uporabo Direktive 2000/78/ES. Čeprav države članice določajo upokojitveno starost, nacionalna pravila o prenehanju zaposlitve ob njeni dopolnitvi ostajajo predmet nadzora po direktivi. Obvezni odhod diplomatov pri določeni starosti pomeni neposredno razlikovanje zaradi starosti v primerjavi z mlajšimi diplomati, ki ostanejo v službi.
Pri tem je razmejilo različne primerjave. Razlikovanje glede na dopolnjeno službeno dobo oziroma vrsto opravljanih nalog samo po sebi ne temelji na osebnih okoliščinah, ki jih izčrpno našteva direktiva. Zato primerjava z diplomati s krajšo službeno dobo ali z drugimi kategorijami javnih uslužbencev še ne dokazuje starostne diskriminacije.
Osrednje vprašanje je bila upravičenost neposrednega starostnega razlikovanja po členu 6(1) direktive. Grška vlada je ureditev utemeljevala z uravnoteženo starostno sestavo diplomatske službe, prenosom izkušenj in lažjim dostopom mladih do zaposlitve. Sodišče je generacijsko prenovo in spodbujanje zaposlovanja mladih priznalo kot legitimna cilja zaposlovalne politike.
Vendar priznanje legitimnosti cilja ne konča presoje. Starostna meja je lahko načeloma primerna za sproščanje omejenega števila delovnih mest, toda nacionalno sodišče mora preveriti, ali ureditev zastavljene cilje dejansko uresničuje dosledno in sistematično. Upoštevati mora posebnosti diplomatske službe in celoten zakonodajni okvir.
Možnost podaljšanja službe veleposlanikom sama po sebi ne kaže na nedoslednost: lahko prispeva k ohranjanju delujoče diplomatske službe. Tudi drugačna upokojitvena starost drugih skupin javnih uslužbencev sama zase ne izniči skladnosti ureditve, če jo upravičujejo posebne okoliščine diplomatskega dela. Oboje mora preveriti predložitveno sodišče.
Pri nujnosti je treba uravnotežiti dostop mladih do zaposlitve in interes starejših za nadaljevanje poklicnega življenja. Posebno težo imajo omejene možnosti ponovne vključitve starejših diplomatov na trg dela ter njihova ranljivost zaradi starosti. Pomembna je tudi pravica do pokojnine, katere višina ni nerazumna. Pogoj 35 let službe in možnost nadaljevanja dela do 67. leta sta zato relevantna, vendar mora nacionalno sodišče še vedno presoditi, ali ukrep presega potrebno za dosego ciljev.
Praktični vpliv
Sodba daje nacionalnemu sodišču merila za odločitev o konkretnem sporu; sama ne potrjuje zakonitosti diplomatove upokojitve. Za pravno prakso je bistveno, da sklicevanje na generacijsko prenovo spremlja konkretna presoja doslednosti ureditve, njenih izjem in posledic za prizadete uslužbence. Dosežena starost in zadostna pokojninska doba sami še ne nadomestita preizkusa sorazmernosti.
Viri in reference
- Sodišče EU, sodba z dne 22. oktobra 2026, Delevris, C-359/25, ECLI:EU:C:2026:898
Spoznajte LEXI
Ni vključena v vaš paket
