Nezakoniti dokazi med varstvom pravic in učinkovitim kazenskim pregonom, 2. del (stališča slovenskih pravnikov)

Temeljna razdelitev stališč

Avtor	Temeljno stališče	Kdaj dopušča uporabo spornega dokaza
Luigi Varanelli	Sedanja razlaga ekskluzije je pretirano formalistična in škodljiva.	Na podlagi tehtanja pravic obdolženca, pravic žrtve in javnega interesa.
Jakob Demšar	Avtomatična izločitev lahko povzroči materialno nepravične rezultate, zlasti pri najhujših kaznivih dejanjih.	Pri manj hudih ali nenamernih kršitvah ter kadar je dokaz zanesljiv oziroma bi bil odkrit tudi zakonito.
Anže Erbežnik	Sedanja ureditev je ustavna vrednota; splošno tehtanje bi povečalo arbitrarnost in spodbudilo nezakonito ravnanje organov.	Le v okviru natančno razvitih doktrin, kot so neodvisni vir, neizogibno odkritje, zbledeli madež in dobra vera.
Miha Šepec	Ekskluzija je najvišji pravno-civilizacijski standard in učinkovita omejitev državne represije.	Tehtanje dopušča pri koliziji ustavnih pravic ter pri dokazih, ki jih nezakonito pridobi zasebnik, ne pa praviloma pri kršitvah države.

Varanelli in Demšar za širše sodniško tehtanje

Luigi Varanelli najbolj ostro kritizira slovensko prakso. Po njegovem se je kazenski postopek oddaljil od ugotavljanja historičnega dogodka in se preusmeril v »pikolovsko sankcioniranje« policije, tožilstva in nižjih sodišč. Skoraj vsako procesno nepravilnost naj bi bilo mogoče z dovolj široko razlago spremeniti v kršitev človekove pravice, zlasti pravice do zasebnosti.

Njegov osrednji argument je položaj žrtve. Če je zanesljiv dokaz umora, spolnega nasilja ali drugega hudega kaznivega dejanja pridobljen s kršitvijo zasebnosti, avtomatična izločitev varuje obdolženca, žrtev pa lahko ostane brez učinkovitega pravnega varstva. Varanelli zato zagovarja tehtanje med pravicami obdolženca, pravicami žrtve in interesom skupnosti za pregon kriminala.

Jakob Demšar razvije sorodno, vendar bolj uravnoteženo stališče. Priznava, da ekskluzija preprečuje represivne zlorabe in dolgoročno varuje tudi nedolžne. Nasprotuje pa sistemu, ki ne bi razlikoval med namerno zlorabo pooblastil in nenamerno napako pri zapletenem pravnem vprašanju.

Sodišče bi moralo po njegovem upoštevati težo in namernost kršitve, zanesljivost dokaza, njegov pomen za odločitev, možnost zakonite oziroma neizogibne pridobitve ter težo obravnavanega kaznivega dejanja. Pri namernem kršenju pravil zagovarja izločitev in osebno odgovornost uradnih oseb; pri manjši ali opravičljivi napaki pa možnost uporabe dokaza. Hkrati priznava, da mora biti takšno tehtanje jasno zakonsko urejeno, sicer vodi v neenotnost in sodniško samovoljo.

Šibka točka obeh pristopov je nevarnost krožnega sklepanja: čim hujši je očitek, tem večja bi bila pripravljenost dopustiti nezakonit dokaz, čeprav je prav pri najhujših obtožbah nevarnost napačne obsodbe največja. Varanellijeva retorična uporaba izraza »zločinec« je zato pravno problematična – pred koncem dokaznega postopka še ni znano, ali je obtoženec storilec.

Erbežnik in Šepec za strogo omejevanje države

Anže Erbežnik izhaja iz načelne teorije ekskluzije. Če država pri zbiranju dokazov krši človekove pravice, se z rezultatom kršitve ne sme okoristiti. Izločitev dokaza po njegovem ni kaznovanje policista niti nagrajevanje obdolženca, ampak sodno varstvo človekove pravice in vzpostavljanje enakosti orožij.

Erbežnik zavrača trditev, da je slovenski sistem absoluten. Sodna praksa že pozna neizogibno odkritje, neodvisni vir, pretrganje vzročne zveze oziroma zbledeli madež in dobro vero. Po njegovem zato ne potrebujemo splošne tehtalne klavzule, temveč premišljen nadaljnji razvoj teh izjem. Splošno tehtanje bi povzročilo nepredvidljivost, neenakost med podobnimi primeri in napačno sporočilo organom pregona, da je mogoče protiustavno ravnanje naknadno upravičiti s težo kaznivega dejanja.

Miha Šepec argument postavi še ostreje. Ekskluzijo imenuje »najvišji pravno-civilizacijski standard« in edini zares učinkovit način omejevanja državne represije. Država je sama določila pravila pridobivanja dokazov; če jih krši, ne sme biti v boljšem položaju, kot bi bila ob njihovem spoštovanju. V nasprotnem primeru bi sodišče z uporabo dokaza dejansko odobrilo protiustavno delovanje organov pregona.

Vendar Šepec ne zagovarja absolutne ekskluzije. Razlikuje dve metodi:

- Pri koliziji relativnih ustavnih pravic se najprej ugotavlja, ali je do pravno nedopustnega posega sploh prišlo. Posnetek neposrednega izvrševanja kaznivega dejanja denimo ni nujno nedopusten poseg v storilčevo zasebnost, če v konkretnem položaju prevladajo pravice žrtve.

- Utilitaristično tehtanje med težo kršitve in težo kaznivega dejanja je po Šepcu dopustno, kadar dokaz pridobi zasebnik. Ni pa dopustno, kadar ustavno pravico kršijo policija, tožilstvo ali drugi državni organi.

Prav v tem je ključna razlika do Demšarja in Varanellija. Varanelli, Demšar in Šepec dopuščajo določene oblike tehtanja, vendar ga Šepec pri kršitvah državnih organov praviloma izključuje. Erbežnik splošnemu tehtanju nasprotuje in dopušča le uporabo natančno opredeljenih doktrinarnih izjem.

Razpravo je januarja 2026 dodatno aktualizirala odločba Ustavnega sodišča Up-1634/22. Ustavno sodišče je presodilo, da uporabe prometnih podatkov, ki so bili že hranjeni na protiustavni pravni podlagi, ni mogoče upravičiti s presojo sorazmernosti glede na okoliščine konkretnega kazenskega postopka. Obenem je opozorilo, da tudi sistemi dosledne ekskluzije poznajo natančno opredeljene izjeme, vendar te ne smejo prerasti v splošno tehtalno klavzulo.

Kaj Šepčevo stališče pomeni za zadevo Zovko

Šepčev nedavni nastop v Odmevih je skladen z njegovim člankom iz leta 2023. V zadevi umora Satka Zovka je ocenil, da je prišlo do hude napake v povezavi med tožilstvom in policijo: odredba naj bi se nanašala na eno osebo, dejansko pa so organi spremljali drugo. Če so bili poznejši dokazi pridobljeni prav z izkoriščanjem tega nezakonitega sledenja, so kot sadeži zastrupljenega drevesa nedopustni, in nadaljuje: »Sankcija za to ravnanje mora biti. Trenutno je sankcija taka, da se take dokaze izključi, izloči, to pa zato, da bodo naslednjič, ko se bo taka zadeva zgodila, bolj previdni. To je pravzaprav neka lekcija za policijo in državno tožilstvo: ko boste naslednjič imeli tako pomembno zadevo, bodite malo bolj previdni in skrbni, da ne boste naredili podobne napake.«

Ključno zato ni zgolj, da je bila storjena napaka, ampak vzročna zveza med napako in poznejšimi dokazi. Če bi tožilstvo dokazalo, da so fotografije, hišne preiskave, DNK, droga ali orožje izvirali iz samostojnega vira oziroma bi bili neizogibno odkriti tudi brez spornega sledenja, bi se lahko izognilo njihovi izločitvi. Po neuradnih medijskih poročili s tem ni prepričalo višjega sodišča.

Šepec posledice ne pripisuje pretirani občutljivosti sistema, temveč nepravilnemu ravnanju organov. Za Varanellija in Demšarja bi bilo odločilno še vprašanje, ali je bila napaka namerna, kako huda je bila in ali bi bila izločitev glede na očitano mafijsko likvidacijo nesorazmerna. Za Šepca in Erbežnika teža očitanega dejanja ne more sanirati protiustavnega ravnanja države, ne glede na posledice, pred katerimi svarita Varanelli in Demšar.

Viri in reference

- https://www.dnevnik.si/novice/kronika/visje-sodisce-potrdilo-tozilstvo-dokoncno-ostalo-brez-dokazov-za-umor-satka-zovka-2827747/

- https://www.rtvslo.si/crna-kronika/sodisce-izlocilo-kljucne-dokaze-v-primeru-umora-zovka-sepec-napaka-v-navezi-tozilstvo-policija/793878

- Varanelli Luigi, Omejiti škodljivo razlago pravila o izločitvi t. i. nezakonito pridobljenih dokazov, Pravna praksa, št. 45, 2025, str. 23, https://www.pravnapraksa.si/literatura/PP101D20251120V45PS23PE23N1/

- Demšar Jakob, Esej o nezakonitih dokazih in pravičnosti, Pravna praksa, št. 20, 2026, priloga, https://www.pravnapraksa.si/literatura/PP101D20260521V20PS17PE17N9/

- Erbežnik Anže, Obstoječa pravila glede nezakonitih dokazov v kazenskem postopku kot ustavna vrednota republike, ki jemlje človekove pravice resno, Pravna praksa, št. 1-2, 2026, str. 14-16, https://www.pravnapraksa.si/literatura/PP101D20260115V1T2PS14PE16N1/

- Šepec Miha, Ekskluzija dokazov in sodnikova bolečina, Pravna praksa, št. 45, 2023, str. 3, https://www.pravnapraksa.si/literatura/PP101D20231123V45PS3PE3N1/