Narava nesreče in temeljna izhodišča odškodninskega prava
Osnovno izhodišče deliktnega odškodninskega prava določa, da škoda primarno bremeni tistega, ki jo je utrpel (oškodovanca). Temu načelu pravimo casum sentit dominus. Le ob obstoju posebnih okoliščin in izpolnjenih elementih civilnega delikta, na podlagi katerih se škoda lahko pripiše nekomu drugemu, lahko oškodovanec od njega terja povrnitev.
Naravno okolje je po definiciji podvrženo stalnim erozijskim, vremenskim in biološkim procesom. Padec kamenja s klifa ali padec odmrlega drevesa v gozdu sta pogosto nepredvidljiva naravna pojava oziroma gola naključja. Pravni strokovnjak dr. Damjan Možina v svoji analizi primera s slovenske obale iz leta 2011 opozarja, da odškodninska odgovornost in obveznost ukrepanja ne nastaneta zgolj in samo zato, ker v naravi obstaja določena nevarnost. Če bi namreč obveljalo tako splošno pravilo, bi to pomenilo, da bi morala država ljudem preprečiti celo vzpone na Triglav in druge gorske vrhove. Gorske poti so izrazito tvegane in planinci zavestno sprejemajo tveganje, da se jim lahko zgodi nesreča, za katero ne bodo mogli od nikogar terjati povračila. Gorsko okolje je pač nevarno, planinec pa mora vedeti, da je potrebna posebna previdnost, pri čemer prav vseh tveganj ni mogoče odpraviti niti ob največji skrbnosti. Zato v »divji naravi« državi ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti za naravno nesrečo.
Razporeditev odgovornosti: lastnik, upravljavec in oškodovanec
Drugačna slika se pokaže, ko nesreča nastane na območju javnega dobra, urejene plaže ali infrastrukturno opremljene naravne znamenitosti. Tu se odgovornost deli na naslednje deležnike:
- Upravljavec: Ključni subjekt odškodninske odgovornosti na urejenih območjih večinoma ni zgolj goli lastnik parcele, temveč njen upravljavec. V sodbi VSL II Cp 882/2010 je Višje sodišče v Ljubljani poudarilo, da je za presojo odgovornosti za škodo pri uporabi javnega dobra, ne glede na formalno lastništvo, odločilno predvsem, kdo dejansko opravlja gospodarsko javno službo in zagotavlja trajno uporabo tega dobra. Podobno logiko zasledujemo v sodbi Vrhovnega sodišča VSRS Sklep II Ips 35/2020, iz katere izhaja, da prenos izvajanja javne službe (npr. na komunalno podjetje) prinese s seboj tudi odgovornost za vzdrževanje in varnost (v dotičnem primeru sicer javnih stopnic kot »nevarne stvari«). Kdor območje upravlja in z njim trži, mora izvesti razumne preventivne ukrepe.
- Lastnik (država, občina): Če upravljavec ni izrecno določen, ali pa gre za naravna priobalna zemljišča, lahko odgovornost prevalimo neposredno na lastnika. V zadevi iz Fiese, kjer se je na divji plaži na obiskovalko odkrušil kamen, je Okrožno sodišče zahtevek proti občini (ki je bila zemljiškoknjižna lastnica) zavrnilo in ga naložilo Republiki Sloveniji, ker je bilo upravljanje z vodami in priobalnimi zemljišči po zakonu v domeni države.
- Oškodovanec: Odškodninsko pravo ima tudi preventivno funkcijo – posameznikom sporoča, kakšno ravnanje se od njih pričakuje. Sodišča zato obravnavajo t. i. soprispevek oškodovanca k nesreči. Pričakuje se uporaba zdravega razuma in sposobnost prepoznavanja očitnih nevarnosti v naravi. Dr. Možina opozarja na zgrešeno prakso sodišč, ki včasih delujejo v duhu sporočila: "Sprehajalci, ne pazite sami nase, za vas bo poskrbela država.". Takšen preširok paternalizem je nevaren, saj posameznike razbremeni vsakršne lastne odgovornosti.
Pogoji za ekskulpacijo in (ne)učinkovitost opozorilnih tabel
Da bi se upravljavec ekskulpiral (razbremenil) odškodninske odgovornosti za nesrečo v naravni znamenitosti, mora dokazati bodisi ravnanje z vso dolžno skrbnostjo bodisi obstoj višje sile (vis major). Odgovorne osebe bi morale nevarno območje ustrezno fizično zavarovati, če pa to ni mogoče, preprečiti dostop ali pa – tako pogosto sodijo sodišča – obiskovalce vsaj opozoriti s tablami.
Vendar pa Možina močno nasprotuje takšni pravni konstrukciji. Če za upravljavca, npr. soteske Vintgar, dejansko obstaja obveznost zagotovitve varnosti (npr. odprava nevarnosti padajočega kamenja), se tej obveznosti po pravilih obligacijskega prava nikakor ne more izogniti s preprosto enostransko izjavo in postavitvijo table "Prehod na lastno odgovornost". Ravno tako se lastnik stavbe pozimi s tablo "Pozor, ledene sveče" ne more razbremeniti odgovornosti, če te padejo na pešca.
Po drugi strani, če zakonska obveznost varovanja območja sploh ne obstaja (kot denimo v povsem divji naravi), je uporaba prostora tako ali tako vselej izključno na lastno odgovornost. V tem primeru je tabla le informativne narave. Slovenska sodišča včasih postavljajo absurdne standarde za te table; v zadevi Fiesa je Višje sodišče menilo, da je ob opozorilni tabli, ki stoji, a jo veter podre v grmovje, stanje z vidika odgovornosti upravljavca enako, kot če je sploh ne bi bilo. Vprašamo se lahko tudi, ali mora biti tabla, da bi preprečila odgovornost, prevedena v vse evropske jezike, kako opozarja otroke, ki še ne znajo brati, in kaj storiti, če nekdo na območje priplava in table fizično ne more videti.
Je mesto nesreče relevantno za odločitev?
Lokacija in pravni status območja bistveno spremenita obseg dolžnosti upravljavcev:
- V Triglavskem narodnem parku: Znotraj TNP so ogromna območja izrazite divje narave, kjer država ne odgovarja za zdrs planinca ali naravni padec smreke. Status parka preprečuje množične gradbene posege (zavarovalne mreže po celotnih hribih bi bile nesmisel in bi uničile naravo). Sodišča bi pri komercialno upravljanih naravnih znamenitostih lahko presojala višji standard dolžne skrbnosti.
- Javno dobro: Ko določena pot ali brežina uradno postane javno dobro, dolžnost vzdrževanja pade na upravljavca. Sodišča presojajo stopnjo skrbnosti glede na namen javnega dobra (urejena sprehajalna pot obiskanega jezera proti divji neurejeni rečni strugi).
- V občinski ali državni lasti: Kot smo ugotovili, samo lastništvo ne zadostuje za prenos odgovornosti, če je dejansko upravljanje urejeno drugače. Problem (kot ga vidimo v soteski Vintgar) pa nastane, ko se deležniki izogibajo podpisu koncesijskih ali upravljavskih pogodb, zlasti ker slovenska sodišča, morda kot relikt socializma, v dvomu rade prevalijo breme na državo ali občino.
- Registrirana naravna in kulturna vrednota: Status naravne znamenitosti (npr. klifi, soteske) poveča frekvenco obiskovalcev. Sodišča zato pogosto trdijo, da mora država ljudi na takšnih turističnih točkah še posebej opozoriti na nevarnosti. Pravna stroka pa ob tem dodaja, da je na primer bistvo klifa v Fiesi ravno v naravnem erozijskem delovanju morja, in ga fizično zabetonirati ni mogoče.
Sodna praksa
Ko govorimo izključno o delovanju naravnih sil v naravnem okolju (npr. padec drevesa v gozdu, zdrs na naravni poti ali padec skale), je sodna praksa izoblikovala nekaj zelo specifičnih in bistveno bolj relevantnih stališč, ki temeljijo na doktrini prevzema tveganja in ločevanju med objektivno in krivdno odgovornostjo.
1. Doktrina prevzema tveganja v naravnem okolju: VSRS Sodba II Ips 477/2007
Čeprav je v tem primeru šlo za ugriz kače in ne padec skale, je Vrhovno sodišče RS v tej zadevi izoblikovalo eno najpomembnejših in najširših pravil glede gibanja v naravi. Sodišče je presojalo odgovornost države (upravljavca javnega dobra) za poškodbo v naravnem okolju in zavzelo prelomno stališče:
- Pravilo: Tveganje v naravnem okolju je običajno oziroma normalno tveganje, povezano z gibanjem v njem. Sodišče je ugotovilo, da gre za "vsakdanja splošna tveganja, ki so tako pogosta in običajna, da so sestavina bivanja vsakogar."
- Posledica: To tveganje prevzame vsak obiskovalec, ki se v tem okolju giblje. Oškodovančev prevzem tega tveganja je samostojen razlog za oprostitev odškodninske odgovornosti države (ali upravljavca) za škodo, ki nastane v neokrnjenem, naravnem okolju. Enaka analogija se v praksi in teoriji uporablja za primere padajočega kamenja na neurejenih, divjih območjih.
2. Padec drevesa NI objektivna odgovornost: VSL Sodba I Cp 3233/2015
Pogosto se oškodovanci po padcu drevesa sklicujejo na to, da je padajoče drevo "nevarna stvar", za katero velja objektivna odgovornost (odgovornost ne glede na krivdo). Višje sodišče v Ljubljani je v tej zadevi jasno razmejilo pojme:
- Pravilo: Sodišče je pojasnilo, da se doseg objektivne odgovornosti v pravu oži. Drevesno deblo (niti trhleno drevesno deblo) samo po sebi ni nevarno in ne predstavlja nevarne stvari v smislu civilnega prava.
- Posledica: Če se zgodi naraven padec drevesa, upravljavec za to ne odgovarja objektivno. Odgovarjal bi lahko le krivdno – to pa pomeni, da mora oškodovanec dokazati specifično malomarnost oziroma opustitev dolžne skrbnosti upravljavca (npr. upravljavec je vedel, da točno to drevo visi nad markirano in zelo prometno turistično potjo, vidno je bilo preperele, pa ni storil ničesar, da bi ga odstranil).
Iz gornjih judikatov izhaja zelo jasna razmejitev, relevantna za upravljavce sotesk (kot je Vintgar). Sodna praksa pri padcih dreves praviloma ne priznava avtomatične objektivne odgovornosti (VSL I Cp 3233/2015). Se pa na teh točkah močno zviša standard "krivdne odgovornosti". Ker upravljavec pobira vstopnino in usmerja množice po ozki infrastrukturi, je njegova "dolžna skrbnost" precej višja kot v divjem gozdu. Obvezan je k rednim pregledom brežin (čiščenje trhlih dreves in očitno majavih skal). Ne odgovarja pa za povsem nepredvidljive dogodke (npr. če povsem »zdravo« skalo na pot nenadoma porine potres ali izjemen naliv), saj gre v tem primeru za višjo silo, ki jo je nemogoče nadzorovati.
Sklep
Primer upravljanja naravnih znamenitosti v Sloveniji nakazuje na resen konflikt med tveganjem v naravi in vse bolj strogo sodno prakso odškodninske odgovornosti države ter upravljavcev. Ob nesrečah slovenski pravosodni sistem pogosto teži k prekomerni zaščiti oškodovanca, zaradi česar se upravljavci sotesk upravičeno bojijo tožb in zavračajo pogodbe. Dolgoročna rešitev tega vprašanja zahteva vrnitev k jedru odškodninskega prava: narava ostaja nepredvidljiva, socialna država že nudi varnostno mrežo (obvezna in prostovoljna zdravstvena zavarovanja, bolniški stalež), upravljavci pa ne smejo postati absolutni poroki za prav vsak odkrušen kamen.
Viri in reference
- Možina Damjan, Odgovornost države za padajoče kamenje, Pravna praksa, št. 2, 2011, str. 6
- https://www.rtvslo.si/zabava-in-slog/ture-avanture/kdo-je-odskodninsko-odgovoren-za-sotesko-vintgar-pristojni-se-se-niso-dogovorili/781249
- https://www.24ur.com/novice/slovenija/vintgar.html
