Komisija je predlagala uredbo o javnih naročilih in koncesijah – Public Procurement Act, COM(2026) 590 –, ki bi razveljavila sedanje direktive 2014/23/EU, 2014/24/EU in 2014/25/EU. Namesto treh direktiv, ki jih države članice prenašajo v nacionalno pravo, bi EU tako dobila eno neposredno uporabljivo uredbo. S tem bi se zmanjšale nacionalne razlike pri urejanju javnih naročil in prostor za dodatne nacionalne zahteve.
Za Slovenijo bi to pomenilo precejšnjo spremembo sedanjega koncepta ureditve. Temeljna pravila postopkov ne bi bila več rezultat prenosa evropskih direktiv v ZJN-3, ampak bi izhajala neposredno iz uredbe EU. Nacionalna zakonodaja bi bila še vedno potrebna za vprašanja, ki bi jih uredba prepustila državam članicam, zlasti institucionalno ureditev in pravno varstvo. Nacionalna pravila bi ostala pomembna tudi za naročila pod evropskimi mejnimi vrednostmi, ob spoštovanju prava EU.
Najnižja cena izgublja pomen
Eden najopaznejših premikov je pri merilih za izbiro ponudnika. Standard naj bi postalo najboljše razmerje med ceno in kakovostjo. Kakovostna merila – med katera predlog uvršča tudi okoljske, socialne, inovacijske, varnostne in odpornostne vidike ter evropsko preferenco – bi morala praviloma predstavljati najmanj 30 odstotkov ocene ponudbe, pri naročilih z visoko intenzivnostjo dela pa najmanj 50 odstotkov.
Pravilo sicer ni absolutno. Predviden je sistem »upoštevaj ali pojasni«, ki naročniku omogoča drugačen pristop, če lahko pojasni, kako bo ustrezno kakovost zagotovil drugače, denimo z minimalnimi zahtevami.
Za naročnike to pomeni več manevrskega prostora pri izbiri ponudbe, ki je sicer dražja, vendar zagotavlja večjo kakovost, inovativnost, varnost dobave ali druge prednosti. Hkrati pa tudi več odgovornosti: ocenjevanje ponudb bo lahko zahtevnejše in bo terjalo dobro oblikovana ter preverljiva necenovna merila.
Predlog poleg tega poenostavlja postopkovna pravila, povečuje možnosti pogajanj in spodbuja predhodno posvetovanje s trgom. Število osnovnih postopkov naj bi se zmanjšalo s pet na tri, uveden pa naj bi bil tudi poseben postopek za razvoj in nakup inovativnih rešitev, ki na trgu še niso na voljo.
Jasnejši okvir za evropsko preferenco in dostop ponudnikov iz tretjih držav
Gospodarskopolitično najpomembnejša novost je evropska preferenca. Komisija želi ogromno kupno moč evropskega javnega sektorja bolj neposredno uporabiti za krepitev evropskega gospodarstva.
Predlog ne uvaja splošnega pravila »Buy European«, po katerem bi morali naročniki vedno izbrati evropskega ponudnika. Omogoča pa, da se pod določenimi pogoji omeji dostop ponudnikov iz tretjih držav oziroma upošteva evropski izvor ponujenega blaga in storitev. Po predlogu bi bilo med drugim mogoče izključiti ponudbe, pri katerih skupna vrednost blaga, storitev ali gradenj s poreklom iz EU oziroma s poreklom, zajetim z mednarodnimi zavezami EU, ne dosega 50 odstotkov skupne ocenjene vrednosti ponudbe, omejiti sodelovanje na upravičene gospodarske subjekte ali evropskim ponudbam v strateških sektorjih zagotoviti preferenčno obravnavo.
Pri tem ostajajo pomembna mednarodna trgovinska pravila. Takšnih omejitev ni mogoče preprosto uporabiti proti ponudnikom iz držav, ki jim EU zagotavlja dostop do evropskega trga javnih naročil na podlagi mednarodnih sporazumov in načela vzajemnosti.
Komisija bi lahko posegla tudi takrat, ko analiza pokaže, da tretja država evropskim podjetjem ne zagotavlja primerljivega dostopa do svojega trga, ali kadar je omejitev potrebna zaradi nevarne strateške odvisnosti, varnosti dobave ali gospodarske varnosti EU.
V ozadju reforme je očitno tudi vprašanje konkurence iz Kitajske. Evropska podjetja že dalj časa opozarjajo, da na javnih razpisih tekmujejo s ponudniki, katerih nizke cene so lahko posledica obsežne državne podpore. Komisija zato želi naročnikom omogočiti, da pri izbiri ne upoštevajo zgolj neposredne nabavne cene, ampak tudi strateško odvisnost, varnost dobavnih verig, kibernetska tveganja in vpliv tretjih držav.
Lažji dostop za ponudnike in zlasti MSP
Drugi del reforme gre v nasprotno smer: medtem ko naj bi EU omejila del zunanje konkurence, želi okrepiti konkurenco znotraj enotnega trga.
Vzpostavljen naj bi bil povezan evropski digitalni trg javnega naročanja, ki bi povezoval nacionalne platforme. Ponudniki bi lahko prek povezanih sistemov sodelovali pri naročilih po vsej EU, veljalo pa bi načelo »samo enkrat«, tako da podjetjem istih podatkov in dokazil ne bi bilo treba vedno znova predložiti.
Komisija računa, da bi s poenostavitvijo administrativnih postopkov letno prihranili približno 649 milijonov evrov, od tega okoli 570 milijonov gospodarski subjekti in 80 milijonov javni naročniki.
To je posebej pomembno za mala in srednja podjetja, za katera so stroški sodelovanja na tujih razpisih sorazmerno velika ovira. Reforma se odziva tudi na problem, ki ga je Komisija ugotovila pri sedanjem sistemu: konkurenca pri javnih naročilih se je zmanjševala, čezmejno sodelovanje in udeležba MSP ostajata skromna, povečuje pa se delež postopkov, v katerih naročnik prejme samo eno ponudbo.
Bo reforma povečala konkurenčnost EU ali samo podražila javne nakupe?
Prav tu je osrednja dilema predloga. Javno naročanje v EU predstavlja približno 15 odstotkov evropskega BDP oziroma okoli 2,5 bilijona evrov letno. Če bi se več tega povpraševanja usmerilo k evropskim podjetjem, inovacijam in strateškim tehnologijam, bi javni sektor postal eden najmočnejših instrumentov evropske industrijske politike. Reforma se pri tem izrecno navezuje tudi na priporočila iz poročil Maria Draghija in Enrica Lette.
Pozitivni učinek bi lahko bil precejšen. Stabilno javno povpraševanje lahko evropskim podjetjem omogoči povečanje proizvodnje, razvoj novih tehnologij in doseganje ekonomije obsega. Pri strateških proizvodih lahko hkrati zmanjša odvisnost EU od tretjih držav.
Toda evropska preferenca ima tudi svojo ceno. Če se iz konkurence izloči del cenejših ponudnikov iz tretjih držav, se lahko zvišajo nabavne cene. Za isti javni denar bi naročniki zato lahko kupili manj blaga, storitev ali infrastrukture. Predlog sicer v 76. členu dopušča odstop od evropske preference zaradi nesorazmernih stroškov ali nedostopnosti ustrezne ponudbe. To tveganje podražitev omejuje, ne odpravlja. Zaščita evropskih proizvajalcev lahko poleg tega zmanjša konkurenčni pritisk, ki podjetja sili k večji produktivnosti in nižjim stroškom.
Reforma zato vsebuje določeno napetost: Komisija želi odpraviti problem zmanjševanja konkurence v evropskem javnem naročanju, hkrati pa želi iz strateških razlogov omejiti del konkurence iz tretjih držav.
Končni učinek bo zato v veliki meri odvisen od tega, ali bo EU uspela zmanjšanje zunanje konkurence nadomestiti z močnejšo konkurenco znotraj enotnega trga. Če bodo poenotenje pravil, digitalizacija in lažji čezmejni dostop res povečali število evropskih ponudnikov, lahko javno naročanje postane pomemben vzvod za povečanje konkurenčnosti evropske industrije. Če pa bo evropska preferenca predvsem zaščitila obstoječe proizvajalce pred cenejšimi tekmeci, ne da bi se povečali njihova produktivnost, inovativnost in medsebojna konkurenca, bi lahko bil rezultat predvsem dražje javno naročanje.
Predlog je šele začetek zakonodajnega postopka. O končnem besedilu se morata dogovoriti Evropski parlament in Svet, zato se lahko zlasti politično občutljiva pravila o evropski preferenci še pomembno spremenijo.
Viri in reference
- COM(2026) 590 final z dne 9. 9. 2026 – predlog uredbe o javnih naročilih in koncesijah (Public Procurement Act), https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=COM:2026:590:FIN
- SWD(2026) 591 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=SWD:2026:591:FIN
- SWD(2026) 592 final, https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=SWD:2026:592:FIN
Pogovor z LEXI
